Slika s skoraj tako veličastnim naslovom, kot je veličastna njena velikost - Strati jo je naslovil Romeo s trtno krono med plesom z morjem in s soncem igra kitaro -, je izdelana iz 229.764 zamaškov različnih barv in velikosti. Delo, dolgo 12,94 metra in visoko 7,1 metra, je Strati ustvarjal samo 28 dni, vendar pa je vsak dan delal 14 ur. Mozaik je Strati zasnoval kot poklon sredozemskemu življenjskemu slogu in kulturi.
Saimir Strati, ki je pred leti že navdušil z rekordno velikima mozaikoma Leonarda Da Vincija (narejen je bil iz žebljev) in konja v galopu (sliko so tvorili zobotrebci), s svojim delom sledi tudi prav posebnemu umetniškemu poslanstvu. Njegovi mozaiki naj bi narode ob Sredozemlju, ki so od antike sloveli kot odlični izdelovalci mozaikov, opozoril, da je to umetnost treba negovati. Vendar negovati v smislu ohranjanja tradicionalne tehnike izdelovanja mozaikov. Saimir Strati se namreč bojuje proti mozaikom, ki so izdelani s pomočjo računalniških programov, ki umetniku izrišejo mrežo, on pa jo le še prenese na steno ali tla in vstavi delčke ustreznih barv. "Ljubim mozaike, ki so danes žanr v izumiranju. Sledim tehniki izpred 3.000 let," je ob odkritju svojega zadnjega rekordnega dela povedal Strati.
Prvi mozaiki v sumerskem mestu Ur
Najstarejše mozaike so našli v starosumerskem mestu Ur, izvirali pa naj bi iz obdobja med 3.000 in 2.500 pred našim štetjem. Ti najzgodnejši mozaiki pa niso krasili tal, ampak so bili z njimi okrašeni predvsem stebri palač in nekateri frizi. Prvi razcvet umetnost mozaika doživi v Stari Grčiji, natančneje v helenističnem obdobju. Za ta čas so bili značilni ogromni mozaiki, ki so prekrivali tudi celotna tla posameznih soban. Za najznamenitejšega velja Aleksandrov mozaik v Pompejih v znameniti meščanski hiši, imenovani Favnova hiša, ki predstavlja Aleksandra Velikega v bitki pri Gaugameli, ki se je zgodila 1. oktobra 331 pr. n. št.
Vrhunska bizantinska umetnost mozaika
Umetnost izdelave mozaikov se je ohranila skozi celotno obdobje starorimske civilizacije, še posebej pa so to umetnost negovali v bizantinskem predelu rimskega cesarstva, ki je po smrti cesarja Teodozija, zadnjega cesarja, ki je vladal vzhodni in zahodni polovici imperija, postopoma postala samostojna državna enota. S tem kulturnim krogom so povezani tudi nam bližnji mozaiki v Ravenni, ki so bili razglašeni tudi za spomenik svetovne kulturne dediščine. Ti mozaiki so nastali med 5. in 7. stoletjem, v obdobju, ko je bila Ravenna kot 'prednja straža' Bizanca zelo pomembno italijansko mesto. Ravennski mozaiki so izjemen kulturni spomenik iz dveh razlogov.
Po eni strani gre za ene zadnjih mozaikov, ki so bili izraz antične umetnosti mozaika; po drugi strani pa so to skoraj edini ohranjeni bizantinski mozaiki, saj je večina drugih bila uničena v ikonoklastičnem gibanju. To gibanje, ki nasprotuje čaščenju svetih podob, je v bizantinskem cesarstvu izbruhnilo v 8. in 9. stoletju. Šlo je za spor glede interpretacije desetih božjih zapovedi, ki razumljene dobesedno, prepovedujejo čaščenje podob kot svetih predmetov. S tem sporom pa se konča tudi klasično obdobje mozaika, na katero s svojimi deli opominja albanski umetnik Saimir Strati.