Oglas
Arhitektura 'pikturesknega' oziroma slikovitega je bila nasprotni tok na začetku 19. stoletja skoraj zapovedanega romantičnega klasicizma. V nekaterih družbenih skupinah se začne uveljavljati strast do manj uniformiranih oblik, do svobodnejše umetnosti. To se izrazi v bolj svobodni interpretaciji tedaj tako čislane umetnosti stare Grčije v prevzemanju prvin eksotičnih kultur in v tako imenovanem gotskem preporodu.
Umetniški preobrat ob opazovanju reke Wye
Bolj kot kjer koli drugje se arhitektura pikturesknega uveljavi v Veliki Britaniji in Otočan je bil tudi avtor knjige, ki velja za intelektualno podlago tega gibanja. Pisalo se je leto 1782, ko je ob izidu knjige Observations of the River Wye, and Several Parts of South Wales, etc. Relative Chiefly to Picturesque Beauty; made in the Summer of the Year 1770 (Opazovanja reke Wye in nekaterih predelov južnega Walesa itd., predvsem z ozirom na piktureskno lepoto, izvedena poleti 1770) Williama Gilpina izbruhnila razprava o estetski in kulturni vrednosti gotike in keltske umetnosti, vse skupaj pa se kaže v iskanju umetnosti, ki bi najbolje izražala vrednoti sublimnega in lepega.
Država vztraja pri klasicizmu
In tako začno v prvih desetletjih 19. stoletja britanski plemiči svoje graščine obnavljati v slogu utrjenega srednjeveškega gradu, nekateri si omislijo paviljone s hudomušnimi čebuličastimi kupolami, veliki ‘hit’ pa so tudi vile, ki spominjajo na toskansko arhitekturo ali pa slogovno sledijo ljubkim s slamo kritim in z na pročelju vidnimi bruni utrjenim kočam. Zanimivo je sicer, da se arhitektura pikturesknega ali gotski preporod tudi na Otoku nikoli zares ne uveljavita v državni arhitekturi. Ta še naprej sledi klasicizmu. Tudi kadar so vanjo vključeni gotski elementi. Takšen primer je britanski parlament arhitekta Charlesa Barryja (1840-1865), katerega stolpiči in pilastri sledijo slogu gotskega preporoda, vendar pa je zaradi pravilnega ponavljanja elementov celotna kompozicija bliže klasicistični pravilnosti kot piktureskni sproščenosti.
Zapornike in študente vreči v lažnivi grad
Izjema v institucionalni arhitekturi so bile ječe. Nastalo je več ‘lažnivih gradov’, v katere so nameščali nesrečne zapornike, ‘lažnive gradove’ pa so gradili tudi v univerzitetnih mestih, posebej v Oxfordu in Cambridgu. Kolidž sv. Johna v Cambridgu, natančneje stavba Thomasa Rickmana in Henryja Hutchinsona, velja za enega najboljših primerov piktureskne gotike. In tudi za enega zadnjih svoje vrste. Obravnava gotike v kontekstu romantičnega gibanja je bila namreč deležna hudega napada akademikov. Ti so v tej arhitekturi videli predvsem obujanje nečesa, česar nikoli ni bilo – nekakšno pravljično gotiko.
V štiridesetih se tako začne s ‘pripravami’ na viktorijansko dobo tako imenovana arheološka obravnava gotike, ko se natančno določi, kaj so prvine prave gotske arhitekture, kaj se sme in česa ne. Gotika tako postane del klasicističnega trenda in se umakne iz tedaj tudi sicer usihajočega trenda arhitekture pikturesknega. Prelomna točka je bil izid knjige Contrasts (Kontrasti) A. W. N. Pugina, v kateri izražene ideje so med drugim močno vplivale ravno na končno podobo zgoraj omenjenega parlamenta. Pugin, tedaj sveže krščeni katolik, obsodi golo posnemanje gotske arhitekture. Zavzame se za revitalizacijo srednjeveške gradbene metode, ki vključuje tudi svetovni nazor oziroma povezovanje gotske stavbe z vero v Boga. Stavba mora izražati strukturo stavbe, ki je v gradbenem materialu izražena parafraza oziranja k nebu, izvoru vsega vesolja. Kar sledi, je vzpon viktorijanske arhitekture, ki še danes zaznamuje središča številnih velikih britanskih mest.
Magični paviljon, ki se ga kralj Jurij nemudoma naveliča
Pa vendar je tudi arhitektura pikturesknega porodila nekaj zares mogočnih spomenikov. Ne gre brez omembe kraljevega paviljona v Brightonu, ene najbolj nenavadnih britanskih stavb vseh časov. Kralj Jurij IV. je paviljon pri arhitektu Johnu Nashu naročil, ko je bil še regent. Še preden je bila stavba, katere posamezni deli so zgrajeni v kitajskem, indijskem in arabskem slogu, dokončana, pa se je je kralj že naveličal in se zanjo ni več kaj dosti menil.
Kraljeva hiša je stala tudi za prenovo škotskega gradu Balmoral, ki velja za enega najbolj posrečenih velikopoteznih projektov razmaha arhitekture pikturesknega. William Smith je po naročilu kraljice Viktorije in princa Alberta do tedaj dokaj skromen gradič preobrazil v pravljični grad, ki se lahko kosa tudi z v istem času zgrajenim Neu Schwansteinom na Bavarskem. Osupljiv pa je tudi pogled na sicer precej manjši, a izredno vzvišen spomenik, posvečen romantičnemu pisatelju Walterju Scottu v Edinburghu. Med letoma 1840 in 1846 po zamisli G. M. Kempa zgrajen spomenik spominja na izredno povečan srednjeveški relikviarij, skoraj čipkam podobno obdelane stolpiče pa obdaja tisto magično vzdušje, značilno za Scottove romantične pustolovske romane.
Veliko cerkva, malo zares dobrih
V bolj ali manj ‘pravilni’ oživitvi gotskega sloga je bilo seveda največ zgrajenega v sakralni arhitekturi. Vendar pa je bilo od tega malo zelo dobre arhitektue. To velja tudi za Francijo, kjer se arhitektura pikturesknega nikoli ni zares prijela, a je bilo v 19. stoletju v neogotskem slogu vseeno zgrajenih več kot 200 cerkva. Toliko bolj posrečeni pa sta bili dve cerkvi v nemškem mestu Hamburg, za katerega je bila značilna tradicija ohranjanja tesnih vezi z Anglijo (Hamburg še danes velja za najbolj angleško med nemškimi mesti).
Prva je bila cerkev sv. Nikolaja. Njeno neogotsko podobo je načrtoval angleški arhitekt G. G. Scott, ki je tudi v tujini slovel kot veliki strokovnjak za restavriranje gotskih stavb in kot zagovornik gotike tudi v sodobnem stavbarstvu. Ob dokončanju je bila cerkev s svojim 147,3 metrov visokim zvonikom najvišja stavba na svetu. A le dve leti; že leta 1876 jo je prehitela katedrala v francoskem Rouenu. Druga cerkev je Petrikirche (cerkev sv. Petra) arhitekta Alexisa de Chateauneufa. Ta je zanimiva predvsem zato, ker odstopa od klasične neogotike in sledi temu, kar so Nemci začeli razglašati za popolni nemški stil – v opeki zgrajeni in skoraj povsem neokrašeni srednjeveški arhitekturi.
Angleški pokrajinski vrt z gotskimi ruševinami
V diskurzu o arhitekturi pikturesknega moramo omeniti še eno posebnost, ki se je ‘prijela’ po vsej Evropi. To je angleški vrt, ki v 19. stoletju tudi ob palačah vedno bolj izriva pikolovsko urejene gredice umetelnega francoskega vrta. Pri angleškem vrtu gre za vrt, ki je pravzaprav kot naravna pokrajina. Vendar gre za natančno stilizacijo te ‘naravne’ pokrajine. Razporeditev travnikov in vmesnih gajev ter potočkov in mlakuž je bila natančno določena, kot tudi namestitev ‘gotskih’ ruševin in spomenikov, ki postanejo pomemben element teh vrtov. Ti vrtovi verjetno še bolje kot arhitektura pikturesknega izražajo hrepenenje velemestnega človeka industrijske dobe po naravi ter njegov strah pred hitrim napredkom, ki so ga v 19. stoletju spremljala še nenehna politična nesoglasja med velesilami ter prvi pojavi onesnaženja in tudi popolne degradacije narave.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje