Namesto puste sivine, po kateri je nekoč že tekla kri, bi arhitekt Ma Jansong zasadil travo in drevesa. Foto: EPA
Namesto puste sivine, po kateri je nekoč že tekla kri, bi arhitekt Ma Jansong zasadil travo in drevesa. Foto: EPA
Trg nebeškega miru
Oblast se ne pretvara. Trg nebeškega miru naj bi tudi v prihodnje ostal prizorišče državnih dogodkov. Foto: EPA
Nebotičnik studia MAD v Torontu
Organskost je očitno eno izmed vodil arhitekta Maa Jansonga. Tud njegov načrt za nebotičnik v Torontu, ki ga že uresničujejo, sledi usmeritvi, ki predvideva zidanje stavb mehkih, organskih oblik.

Tako vsaj predvideva načrt kitajskega arhitekta Maa Jansonga. Ma, učenec Zahe Hadid in eden najbolj cenjenih kitajskih arhitektov mlajše generacije, bi trg rad prekril z zelenjem in iz njega naredil velik park; pravzaprav kar pravi gozd. Mavzolej, v katerem počiva Mao Cetung, je v Majevem načrtu skoraj skrit v goščavi in tudi pot do vhoda v veliko palačo kitajskega ljudstva je namesto s sivimi tlakovci prekrit s trato.

Zakaj bi se spominjali strahovlade, če lahko uživamo?
Oblasti nad načrtom niso navdušene. Tudi vsi Kitajci ne. Čeprav opevajo "novo", kapitalistično-komunistično Kitajsko, so namreč številni Kitajci še vedno čustveno navezani na simbole stare Maeve vladavine. Trg nebeškega miru tako velja skoraj za sveto ozemlje. Nekakšen kitajski približek Vatikanu, ki ga ne gre zbrisati z obličja zemlje. Vseh Kitajcev tako vendar še ni "okužila" zahodna ideologija racionalnega stremljenja k užitku, ki pa jo je očitno med svojim vajeništvom v biroju naturalizirane Britanke Zahe Hadid arhitekt Ma Jansong povsem ponotranjil. Kot poroča časopis Guardian, je Ma tako izjavil: "Ta prazen politični trg želimo spremeniti v nekaj, v čemer lahko ljudje uživajo." Užitek za vsako mero; koga še zanimajo čast in zmotne stare vrednote.

Transformacija trga kot simbol trasformirane kitajske duše
Ma Jansong je značilen predstavnik mladih Kitajcev, ki so se odločili za radikalen prelom s starim načinom življenja. In to želijo tudi dokazati. S predlogom za transformacijo Trga nebeškega miru namreč Ma ne želi le Pekingu podariti nekaj zelo potrebnih zelenih površin. Želi tudi dokazati, da se Kitajci spreminjajo. Ta arhitekturni projekt naj bi dokazal, da znajo Kitajci misliti sami, da njihov delavnik ni le slepo izpolnjevanje ukazov. Dokazal naj bi tudi novo spoštovanje volje ljudstva. Zato se je Ma odločil, da projekt najprej predstavi v javnosti in šele nato začne snubiti oblasti, ki odločajo o arhitekturnih in urbanističnih projektih.

Ma Jansong, ne bo šlo. Poskusi znova.
Arhitekt, čigar biro trenutno sodeluje pri petih zares velikih projektih na Kitajskem in ki stoji tudi za načrtom za 50-nadstropen nebotičnik spiralnih oblik v Torontu, se je verjetno že vnaprej zavedal, da bo njegov projekt "poražen". Direktor pekinškega urada za urbanistično načrtovanje je tako le potrdil že vnaprej sluteno: "Tukaj ne gre le za problem arhitekturnega načrtovanja. Ta prostor uporabljamo za državne prireditve. Mislim, da bo Trg nebeškega miru tudi dolgoročno ohranil svojo izvirno funkcijo. Lahko pa v bližini uredimo več zelenih površin." Trg tako ostaja in verjetno smemo reči, da je tako tudi prav. Četudi so se na trgu dogodile zares velike "svinjarije" - spomnimo se samo pokola nad študentskimi protestniki še ne tako davnega leta 1989 -, je ta kompleks vendar eden od pomembnih zgodovinskih pričevalcev zanimivega zgodovinskega razvoja kitajske države.