Ko je bila okoli leta 1160 ustanovljena, pet let kasneje pa potrjena še z listino štajerskega vojvode Otokarja I., je bila to ena prvih postojank meniškega reda zunaj njegovih matičnih dežel, Francije in Italije.
Žička kartuzija je bila po vzoru matic umaknjena v samoto, v dolino pod Konjiško goro, dolino Janeza Krstnika, ob tekočo vodo. Kartuzija je bila razdeljena na dve ločeni naselbini, zajemala pa zgornji samostan, danes znan kot Stare Slemene, dolino Sv. Janeza Krstnika z ribniki in današnje naselje Špitalič. V kartuziji je 'domovala' pomembna knjižnica, ki jo je v svojem popotnem dnevniku leta 1487 opisal Paolo Santonino, spremljevalec generalnega vikarja oglejskega patriarha. Če zaupamo njegovemu zapisu, je takrat knjižnica Žičke kartuzije hranila 2.000 rokopisov, danes pa jih je skupaj mogoče identificirati 220.
Prostori, kjer so živeli srednjeveški menihi
Samostanski kompleks je po zgledu kartuzijanskih samostanov v Franciji in Italiji obsegal cerkev z zakristijo in kapiteljsko dvorano, mali križni hodnik s prazničnim refektorijem in veliki križni hodnik, po katerem so prišli menihi v svoje celice. Osnove so prostori dobili že v romaniki. V skladu s pravili reda je šlo za enoladijsko cerkev, ki se je na vzhodu ravno končala. Leta 1397 je dobila cerkev gotsko preobleko in tako so vzhodna vogala zazidali in oblikovali tristrani oltarni sklep. Poglede vernikov so proti nebu usmerjali vitki služniki, strop pa je bil obokan s pravilnim križnorebrastim obokom. Eleganten visokogotski videz so celoti dajala še visoka s krogovičjem okrašena okna. Kasnejši čas baroka stavbi ni prinesel dosti sprememb, kot se je zgodilo z marsikatero drugo sakralno stavbo.
Romanska luneta z jagnjem
Še nekaj besed o ecclesii minor v Špitaliču. 'Spodnjo hišo' kartuzije so zgradili okoli leta 1190 za potrebe laičnih bratov kartuzijanskega samostana. Do danes se je ohranila le cerkev Marijinega obiskanja z znamenitim vhodnim portalom z luneto, na kateri je upodobljeno jagnje s križem. Kapiteli na ostenju kažejo na eni strani še romanske, na drugi pa gotske forme.
Že v 14. in tudi v 15. stoletju, ko jo je podprl Friderik Celjski, je bila Žička kartuzija pomembno kulturno središče. V reformaciji je bila v drugi polovici 16. stoletja razpuščena, barok ji je prinesel ponoven razcvet, a z dekretom Jožefa II. je bila leta 1782, tako kot samostani po vsej deželi, ukinjena. Kompleks je začel kmalu propadati, saj so po požaru v Slovenskih Konjicah leta 1786 poslopja izkoristili za gradbeni material. Cerkvi, ki je izgubila funkcijo, ko je bila leta 1810 ukinjena jožefinska župnija, sta se v 19. stoletju udrla streha in obok. Nekoč samostanski kompleks pa so začeli izkopavati leta 1957 in ga takrat začeli obnavljati.
Prihodnji načrti s Kartuzijo
V duhu obnove je minila mednarodna konferenca na temo Žička kartuzija v evropskem in slovenskem kulturnem prostoru. Ta je bila po besedah vodje Petra Fisterja namenjena poglobljeni utemeljitvi pomembnosti tega kompleksa kulturnega spomenika, predstavitvi javnosti ter izoblikovanju načrta prenove, ki naj bi pomenil tudi enega od izhodišč za oblikovanje širšega koncepta združevanja tovrstne kulturne dediščine v evropskem prostoru.
"Med idejami je tudi predlog oblikovanja poti po kartuzijah Evrope, obstaja pa tudi možnost uvrstitve kompleksa v evropsko in svetovno kulturno dediščino kot izjemnega spomenika prostorske vrednosti. Ob tem udeleženci konference razpravljamo tudi o strategiji in načrtih za varstvo in prenovo kompleksa Žičke kartuzije," je pojasnil Fister, ki se je skupaj z inštitutom Villa Sancti in v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za arhitekturo že pred tremi leti lotil analize in izdelave prostorske študije Žičke kartuzije na območju njene prvotne zasnove.
Organizatorji konference so med drugim opozorili, da predstavljajo Žiče zgodovinski evropski kulturni in politični epicenter.