Osrednji je potekal v soboto dopoldne, ko so pred vhodom v idrijsko občinsko stavbo odkrili spominsko znamenje italijanskemu ustvarjalcu, ki je kot otrok nekaj časa živel v Idriji.

Slavnostni govornik ob odkritju spominskega znamenja je bil akademik Ciril Zlobec, zbrane pa sta nagovorila tudi idrijski župan Bojan Sever in županja mesta Casarse Lavinia Clarotta. V tem mestu je Pasolini preživel svoje mladostno obdobje, je na novinarski konferenci pred dnevi povedal pobudnik in član organizacijskega odbora Tomaž Pavšič.

Dogodki, ki jih je Idrija posvetila Pasolinijevi 90. obletnici rojstva, so se začeli že dan prej, ko so v razstavnem prostoru Pri črnem orlu odprli razstavo fotografij o Pasolinijevem življenju, ki jo je pripravil Študijski center PPP (Pier Paolo Pasolini) - Casarsa della Delizia. Razstavo bo do 30. oktobra spremljalo neprekinjeno predvajanje dokumentarnega filma Majde Širca Ravnikar o Pasoliniju.

Spominsko ploščo je oblikoval arhitekt Silvij Jereb, ki je bil za to nalogo izbran že pred skoraj 20 leti.

Pier Paolo Pasolini je bil rojen leta 1922 v Bologni, kjer je študiral umetnostno zgodovino in filologijo. Umetnik je med letoma 1930 in 1931 skupaj s svojo družino živel v Idriji, kjer je obiskoval četrti razred osnovne šole.

Čeprav je Pasolini zunaj Italije znan bolj kot režiser filmov, kot sta Medeja (1969) in Evangelij po Mateju (1964), je bil najprej in predvsem pisatelj.

Ob poeziji je pisal tudi gledališke igre, scenarije, eseje in članke. V svojem prvem romanu Otroci življenja (1955) opisuje dečka, ki od drobnih tatvin preide preko ropov do večjih kriminalnih dejanj. Knjigo so obsodili ne le Vatikan in krščanski demokrati, ki so bili tedaj na oblasti, ampak tudi italijanska komunistična partija, ki ji je sam pripadal.

Njegov naslednji roman Nasilno življenje (1959) je prav tako razburkal javnost z brutalno-realističnimi opisi bede in umazanije v revnih predelih mesta.

Pasolini je živel je nemirno življenje. V svojih filmih in pisanju je pogosto slavil homoseksualnost, a na splošno velja, da so se njegovi sovražniki na desnici bali predvsem njegovih političnih in novinarskih zapisov, še posebej kolumn za vodilni dnevnik Corriere della Sera.

Bil je med prvimi, ki je v komentarjih o seriji političnih umorov in bombnih atentatov v zgodnjih 70. letih v Italiji skrajno desnico povezal z italijanskimi tajnimi službami. Leta 1975 je bil umorjen.