To je delni povzetek govora, s katerim je eden največjih zvezdnikov med sodobnimi arhitekti, Daniel Libeskind, opisal dopolnitev kompleksa stavb, v katerih domuje berlinski Judovski muzej. Američan judovskega rodu, ki je seveda tudi avtor načrta danes že znamenitega metalnega in z razpokami prepredenega krila judovskega muzeja, je tokrat predstavil Glashof – stekleno dvorišče, vpeto med dve krili stare baročne gradnje Kollegiumhaus, v kateri so Judovski muzej uredili leta 1969.

Večno pretesni Judovski muzej
Stekleno dvorišče je direktor Judovskega muzeja W. Michael Blumenthal – omeniti je potrebno, da Blumenthal muzej le redko obišče in nad njegovo usodo bedi le „od daleč“, saj tudi po prevzemu mesta direktorja njegov dom ostajajo ZDA – označil kot "uresničitev sanj, po kateri smo dolgo hrepeneli". Zastekljeno dvorišče naj bi namreč vsaj malo razrešilo prostorsko stisko, ki muzej menda kljub razmeroma veliki in šele nedavno, natančneje leta 2001, dokončani Libeskindovi stavbi, še vedno pesti. To je razmeroma težko verjeti, saj razstavni prostori nikakor niso videti prenapolnjeni in tudi obiskovalec dobi vtis, da stalna postavitev zares izčrpno predstavi zgodovinsko pot judovskega ljudstva.

Zlobne besede nekaterih povabljencev
Resnica je, da bo dvorišče, nad katerim se pne bela mrežasta struktura, podprta s štirimi iz enega debla v vrsto vej razraslimi nosilci, namenjeno tudi koncertom in drugim prireditvam, pa kljub temu velja omeniti besede, ki sem jih na sprejemu po svečanem odprtju dvorišča zasledila v več kot le enem pogovoru. Besede nekaterih povabljencev niso bile nič kaj prijazne, saj so namigovale na to, da so dvorišče uredili le zato, da bi judovska skupnost lahko ponovno opozorila na svoj obstoj ter na muzej, ki naj bi z dograditvijo spet postal predmet pogovorov in medijskih poročil.

Adamova rajska hiša sredi berlinskega Kreuzberga
Naj je resnica o ozadju urediteve dvorišča kakršna koli že, pomembno je predvsem to, da je Berlin bogatejši še za eno delo Daniela Libeskinda. To sicer nikakor ni tako spektakularno kot muzejska stavba, če nič drugega, pa je izviren vsaj koncept. Libeskind je namreč tokrat izhajal iz dogodka, imenovanega "sukkot". S tem izrazom Judje označujejo tako imenovan šotorski praznik, s katerim se spominjajo bega svojih prednikov iz Egipta. Jekleni podporniki naj bi tako simbolizirali konstrukcijo šotorov starodavnih Judov. Libeskind pa je navrgel še misel, da se ob vstopu v Glashof lahko spominjamo tudi Adamove hiše v raju. V resnici Libeskindova konstrukcija bolj kot na šotorske podpornike spominja na štiri drevesa, katerih veje se prepletejo v gosto omrežje.

Še ena arhitektura, ki se razrašča
Daniel Libeskind, ki s tokratim delom zagotovo ni bistveno obogatil svojega opusa, je opis svojega dela dopolnil še z za izjave sodobnega arhitekta očitno skoraj obveznimi besedami o arhitekturi, ki ni statična, pač pa je živ organizem, ki se lahko skozi čas spreminja, ter o ustvarjanju intimne atmosfere. Nič manj „neobvezne“ niso bile niti besede Bernda Naumanna, nemškega ministra za kulturo, ki je Glashof imenoval za simbolno vez med tradicijo in modernostjo. Ali je stekleno dvorišče zares organsko, bomo videli šele čez nekaj let, ko bo jasno, ali se je razraslo v kaj novega, kar pa zadeva intimno atmosfero … Vzdušje na zabavi ob odprtju je bilo zares prijetno, vendar je bilo takšno zato, ker ga je takšnega naredila množica zabave željnih in zgovornih ljudi. Naslednji dan, ko sem s fotoaparatom sama „blodila“ pod jekleno mrežo, pa je vse skupaj delovalo zelo hladno in prav nič prijazno.
Polona Balantič