Pred nekaj dnevi so postavili prizidek k Muzeju vojaške zgodovine nemške vojske (Militärhistorisches Museum der Bundeswehr), ki, tako kot številne druge Libeskindove zgradbe, sledi obliki kristalov. 'Grobo gradnjo' prizidka je tako sklenila postavitev 30 metrov visoke priostrene strukture, ki se pripenja na glavno fasado stare muzejske stavbe. Muzej bodo sicer uradno odprli šele leta 2010 in tedaj bo kompleks postal glavni muzej nemških oboroženih sil. Stalna razstava, na kateri bo povedano prav vse o nemški vojski in njeni zgodovini, bo postavljena na 20.000 kvadratnih metrih, tako pa bo muzej vojaške zgodovine postal tudi največji dresdenski muzej.
Obnova mesta Alberta I.
S svojim dresdenskim projektom je Daniel Libeskind 'ponovil vajo', ki jo je opravil že v primeru berlinskega Judovskega muzeja. Ta naloga je pripajanje sodobnega muzejskega krila že obstoječi starejši muzejski stavbi. V Dresdnu je Libeskind 'obdelal' neoklasicistični objekt, arzenal, ki so ga v severnem predelu Dresdna začeli graditi leta 1873. V naslednjih letih so okoli orožarne uredili tudi vojašnice in celoten kompleks je postal središče tako imenovanega Albertstadta (Albertovega mesta). Vojaški center so poimenovali po tedaj še kronskem princu, od leta 1873 pa tudi saškem kralju Albertu I., ki je v francosko-nemški vojni v letih 1870/71 vodil zmagovito nemško vojsko.
Zavezniki so muzej prepovedali
V arzenalu so vojaški muzej prvič uredili že leta 1914. To je bil tedaj kraljevi saški vojaški muzej. Zgodovino vojaškega muzeja je prekinila druga svetovna vojna, kajti zavezniki so po njenem koncu muzej prepovedali, njegovi eksponati pa so bili preneseni v Sovjetsko zvezo. V šestdesetih so potem muzej začasno uredili kar v Potsdamu, leta 1965 pa je stekla restavracija stare muzejske stavbe. Muzej je v svojih starih prostorih spet začel delovati leta 1972, leta 1990 je njegovo upravljanje prevzela nemška vojska, na začetku 21. stoletja pa je bilo sklenjeno, da je muzejsko stavbo treba povečati.
Drugi vojaški muzej Daniela Libeskinda
Daniel Libeskind ima nekaj izkušenj tudi že z gradnjo vojaških muzejev. V Traffordu v bližini Manchestra so po njegovih načrtih zgrajeni muzej odprli leta 2002 in tako kot v primeru dresdenskega muzeja je tudi posebnost prve Libeskindove na Otoku zgrajene stavbe špičasta konstrukcija. Pri načrtovanju novega krila dresdenskega muzeja Libeskind ni bil pozoren le na ustvarjanje oblikovnega sožitja med starim in novim delom zgradbe (o sožitju med neoklasicizmom in stekleno-jekleno fraktalno arhitekturo bi sicer marsikdo imel kaj povedati), ampak je skušal ustvariti tudi stavbo, ki bi bila primeren gostitelj nove programske usmeritve muzeja. Nova stalna postavitev bo namreč v središče postavila ne le zgodovino nemške vojske kot entitete same za sebe, ampak bo obravnavala predvsem odnos med nemško vojsko in nemško družbo oziroma zgodovino nemške vojske v kontekstu obče nemške zgodovine.
Transparentna vojska v transparentni stavbi
Novo krilo se tako ne zapira samo vase, ampak se odpira proti mestu. Libeskind je stavbo orientiral v protismeri stare orientacije in novo krilo usmeril proti staremu mestnemu jedru, torej proti območju, kjer se je skozi stoletja odločalo o usodi Dresdna in tudi Nemčije. Prozornost prizidka naj bi obenem govorila tudi o drugačni vlogi vojske v sodobnem svetu. Ta ne sme biti več enklava znotraj države s svojimi zakoni in skrivnostmi, ampak naj deluje tako odprto kot vsaka ustanova znotraj demokratične strukture. Ta kontrast med staro in novo družbo naj se torej pokaže tudi v kontrastu med staro in novo stavbo, ki pa naj bosta vendar estetsko harmonično uglašeni.
Polona Balantič