Okoli leta 1900 so bili dunajski strokovnjaki vodilni v Evropi na področju psihiatrije in v raziskavah vseh 'mejnih ali onkrajmejnih' duševnih stanj. Norost je postala preprosto modna, ta moda pa je bila tesno povezana s strahom pred modernizacijo in velemestom, ki je meščanstvo zajel v obdobju druge industrijske revolucije. O tej temi govori razstava Norost & modernost - Umetnost in norost na Dunaju okoli leta 1900. Gre za razstavo muzeja zgodovine medicine Wellcome Collestion, ki pa je od tega tedna na ogled v Dunajskem muzeju (Wien Museum Karlsplatz).
Na obvezen dopust v sanatorij
Pravzaprav želi razstava raziskati odnos med psihiatrijo na eni ter upodabljajočimi umetnostmi in arhitekturo na drugi strani, poleg tega pa se tudi sprašuje, koliko je obsedenost s psihiatrijo in z iskanjem arcnije za nervozo v času moderne vplivala na predstave o človekovi duševnosti, ki jih imamo še danes. Na Dunaju se je zares zgodilo več prelomnic v preučevanju 'našega podstrešja' in odpravljanju napak v njem. V času, ko se je spet neznansko povečalo zanimanje za niz slik Glave značajev (Charakterköpfe) dunajskega baročnega in klasicističnega umetnika Franza Xavra Messerschmidta, so v dunajskem predelu po načrtih Plečnikovega učitelja Otta Wagnerja sezidali največjo in najmodernejšo psihiatrično bolnišnico v Evropi. Na najvišji točki posestva je Wagner sezidal tudi cerkev, ki velja za enega najlepših primerkov dunajske secesije.
Z zdravljenjem dunajskega meščanstva je povezana tudi arhitektura Josefa Hoffmanna, enega ključnih predstavnikov gibanja Wiener Werkstätte (Dunajske delavnice), ki je nastalo po vzoru britanskega gibanja Arts & Crafts. Hoffmannov sanatorij Purkersdorf je bil idilično zatočišče za meščane, katerim so psihiatri predpisovali počitek na podeželju.
Kopica skurilnih kipcev namesto bolnišnične sterilnosti
In prav v času teh gradbenih podvigov je prelomne korake v psihiatriji delal tudi Dunajčan Sigmund Freud. V diagnosticiranje in zdravljenje psihičnih motenj je ostro zarezal tudi z izogibom sterilnemu medicinskemu okolju, z zavračanjem medicinskega diskurza in z uvedbo popolnoma novega pristopa, ki je baziral na pogovoru ... na kavču seveda. In kot ključni eksponat razstave v muzeju izpostavljajo prav originalno Freudovo preprogo z dvema blazinama z njegovega naslanjača, ki je prvič na ogled dunajski javnosti. Te predmete sicer hrani Freudov muzej v Londonu.
Modni portreti pokvek, ki to v resnici niso
Posebna tema razstave so slike; predvsem portreti. Gre za tiste vrste upodabljanje pogosto skrivenčenih teles in maničnih pogledov, z mislijo na katero je Hitler nekoč zapisal približno tole: Če ti slikarji zares svet vidijo tako, potem naj se s tem ukvarjajo zdravniki; če pa sveta ne vidijo tako, pa vseeno tako slikajo, potem je to zadeva za notranje ministrstvo in policijo. V osredje stopa seveda Egon Schiele, za katerega slike pravijo, da gre v njih za nenehno soočanje z realnostjo lastnega telesa. Naslikane digresije od 'norme' pa naj bi izvor imele v Schielejevih travmatičnih doživetjih o mladosti. Vendar Schiele je očitno bil iskren; stvar za zdravnika torej. Drugače je bilo z množico drugih, ki so iz svojih portretirancev delali manijake, debile, shizofrenike, nevrotike in na sploh pokveke, ker je to preprosto bilo modno. Omemba Oskarja Kokoshke ni odveč. Sicer pa .. stvar za sodstvo torej.