Edina zemlja je po eni strani analiza izjemno specifične situacije, hkrati pa tudi absolutno univerzalen portret nemoči in upora pod škornjem represivne države. Dokumentarec neposredno ne tematizira pekla, ki že skoraj leto in pol divja v Gazi, ampak se posveča manj odmevnemu, a sistematičnemu in dolgoletnemu izrinjanju Palestincev z ruralnega Zahodnega brega.
Načeloma velja, da v skoraj vsaki vojni obstajata dve zgodbi, med njima pa celo morje sivin, interpretacij in kontekstov; velika filmska umetnost, če noče biti propaganda, se giblje v teh vmesnih prostorih različnih perspektiv. Kljub temu – in ne glede na obtožbe pristranskosti iz izraelske vlade – pa glasovi in podobe dokumentarca Edina zemlja, ki je nastajal pet let (in vključuje tudi posnetke, ki segajo do dvajset let v preteklost) ne dopuščajo nobene druge reakcije kot obsodbo in zgroženost nad okrutnim nasiljem, ki ga tako vojska kot civilisti države Izrael izvajajo nad domovi in prebivalci pokrajine Masafer Jata, skupka skoraj dvajsetih vasi na Zahodnem bregu.
Če je treba rušiti domove, pripeljati tanke in celo ubijati civiliste, da bi prebivalstvo pregnali iz domov, so okupatorji pripravljeni tudi ubijati – ne glede na prisotnost kamer. Uradna utemeljitev izraelske politike je, da vojska to ozemlje potrebuje za gradnjo vadbenega poligona – a ni treba čakati do končnega razkritja dokumentov, da bi razumeli, da je bila gradnja poligona naknadna domislica, načrtovana ravno zato, da bi imeli izgovor za pregon ljudi, ki v Masafer Jati živijo že več generacij.
Vse to popisuje šokantni film, pod katerega so podpisani štirje režiserji: palestinski fotograf Hamdan Balal, izraelska snemalka in montažerka Rachel Szor, predvsem pa duša in srce oz. protagonista filma, Palestinec Basel Adra in Izraelec Juval Abraham. Basel je mlad aktivist in pravni diplomiranec, ki je že od otroštva priča aretacijam svojih najbližjih in rušenjem domov v svoji skupnosti. Juval je novinar, ki se sramuje vsega, kar njegovi ljudje počnejo v kraju, ki ga je pred mnogimi leti "za sedem minut" obiskal Tony Blair – in s svojo prisotnostjo nevede preprečil rušenje osnovne šole, ki jo je obiskoval Adra. ("To je zgodba o moči," komentira Adra.) Juvalu je obzorja razširilo obiskovanje tečaja arabščine – ker je znal jezik, mu je izraelska vojska pozneje ponudila mesto v obveščevalni službi. Odklonil je in s tem zapečatil svoj status oporečnika.
Prijateljstvo in bližina, ki sta se v letih sodelovanja spletla med Baslom in Juvalom, sta očitna iz vsake njune interakcije, iz govorice njunih teles in celo iz kolegialne tišine v mirnejših trenutkih. Kljub temu pa med njima vlada tudi nepremostljiv prepad, ki se ga ves čas zavedata: samo eden od njiju, tisti z izraelskim potnim listom, ima dovoljenje, da Masafer Jato zapusti, če hoče.
Prijatelja sta v film vključila posnetke, ki so nastajali do oktobra 2023 (februarja lani je film nato doživel svetovno premiero na Berlinalu). Dokumentirala sta nekaznovane umore, ki so jih zagrešili tako izraelski vojaki kot naseljenci, tovornjake, ki so s cementom zamašili vaške vodnjake, buldožerje, ki so z zemljo zravnali skromne družinske hiše, iz katerih prebivalci še niso rešili svojih stvari, strah na obrazih majhnih otrok in ledeno brezbrižnost na obrazih do zob oborožene izraelske vojne.
Skratka, Adra in Abraham dokumentirata obupano oklepanje življenja in zemlje – dokumentirata pa tudi, in to je morda še bolj impresivno, trenutke topline in vsakdana. Vsakič, ko Masafer Jata užije trenutek zatišja, se začnejo otroci spet igrati na razriti planjavi; življenje v skupnosti vzbrsti, ljudje pristavijo vodo za čaj, utvara normalnosti nas zaziba v varljiv občutek varnosti. Edina zemlja svoj čustveni naboj črpa iz kontrasta med nehumanim nasiljem na eni strani in prijateljstvom, ki presega nacionalne razmejitve na drugi strani. Pripovedovalca, ki prej nista imela nobenih izkušenj z dokumentarizmom, intuitivno koreografirata čustvene poudarke in uredita posnetke tako, da ponujajo iztočnico za refleksijo tako o preteklosti kot o negotovi prihodnosti.
"Ampak ali v Izraelu sploh koga zanima to brati?" je skeptičen Adra, ko mu prijatelj pokaže eno od reportaž, ki jih je spisal med svojimi obiski. "Ne ravno mnogih," mora priznati Abraham. Malo pozneje, v še eni seriji prisilnih evakuacij, v novinarja zareži Ilan, vodja izraelske vojaške operacije in izvrševalsko obličje banalnosti zla: "Spravi se pisat članek, idiot!" Rojak poskusi tudi z ustrahovanjem: "Tvoj obraz bom objavil na Facebooku, in ko se vrneš domov, te bomo obiskali."
Vse, kar prestaja juval, seveda zbledi v primerjavi s situacijo njegovih palestinskih vrstnikov – ti se morajo redno skrivati pred aretacijo, enega od njih pa je izraelska krogla zadela v hrbtenico in ga pustila paraliziranega. Zaradi nedostopnosti primerne zdravniške oskrbe bo po nekaj letih agonije umrl.
Bolj kot kar koli drugega presune čisto individualna pritlehnost – ta gledalca šokira neprimerljivo bolj kot kolektivni zločini. Pogled na civilista, ki dvigne puško ali zaluča kamen proti preplašeni palestinski starki, ki preščipne vodovodno cev za njeno hišo, je bolj nedoumljiv prizor od kakršne koli vojaške akcije. Ker Edina zemlja ni programsko ali propagandno delo, v takih trenutkih pušča priprta vrata tudi za obup: je odpor proti toliko večjemu, močnejšemu in fanatičnemu nasprotniku neizogibno obsojen na neuspeh?
Film funkcionira tudi kot dragocen zgodovinski arhiv – najrelevantnejši so najbolj tresoči posnetki, tisti, ki so bili očitno narejeni z domačo kamero ali telefonom ter kot taki predstavljajo prvoosebno pričevanje iz samega epicentra konflikta. Vrednost njihove nefiltrirane, prvoosebne izpovednosti pride do izraza, ko na istem terenu vidimo veliko bolje opremljene in financirane mednarodne novinarske ekipe. Kamere tiščijo v obraze domačinov in z voajersko vsiljivostjo še poglabljajo občutek drugosti in zlorabe v Palestincih.
Nihče ne more zanikati, da Edina zemlja kljub palestinsko-izraelski navezi v svojem jedru situacijo prikazuje s palestinske perspektive in posledično tudi povsem jasno zavzame stran šibkih, napadenih in utišanih. To ni observacijski dokumentarec, ampak globoko angažiran poziv k odporu in solidarnosti. Ali to pomeni, da smo priča antisemitski propagandi? Vsaka tovrstna izvajanja so absurdna in namerno zavajajoča. Resnica Edine zemlje najbrž nima moči, da bi osvobodila ljudi v brezupni situaciji, lahko pa vsaj spodkoplje in načne hegemonistično dikcijo nadvlade.
Ocena: 5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje