Ime Emilia Pérez je kar naenkrat vseprisotno v debatah o prihajajoči sezoni nagrad, najbrž zato, ker je film v Cannesu dobil nagrado režije, glavne igralke pa skupno nagrado za najboljšo vlogo; Karla Sofía Gascón je tako postala prva transspolna igralka s tem priznanjem. V svoji vlogi je dejansko odlična, a z izjemo nje (in morda Zoe Saldaña) ni nobenega pravega razloga, da bi Emilio Pérez videli kot resnega kandidata za pomembne lovorike. To ni film, ki bi odgovorno pristopal k svoji temi, prav tako pa ni uspešen poskus žanrskega hibrida, kaj šele umetniškega filma.

V najboljšem primeru je še en vpis na vse daljši seznam ambicioznih, a sfiženih podvigov starih mojstrov. Jacques Audiard ima namreč upravičeno status legende evropskega filma: veliko nagrado v Cannesu mu je prinesla zaporniška drama Prerok (2009), zlato palmo pa Dheepan (2015), zgodba o tamilski begunski družini iz Šrilanke.

Podporni stebri njegovega novega filma, črnohumorne kriminalne drame, so tri ženski liki: Rita (Zoe Saldaña) je uspešna odvetnica, ki ji nekega večera neznanci na glavo poveznejo črno kapuco, jo ugrabijo in odvlečejo v srce narkokartela. Poklicati jo je dala Emilia Pérez (Karla Sofía Gascón), narkomafijka, ki potrebuje diskretno in sposobno desno roko: Rita bo poiskala najboljše zdravnike in organizirala njeno operacijo za potrditev spola. Če hoče dokončno zaživeti kot ženska, bo morala Emilia z uprizorjeno smrtjo dokončno pokopati svojo staro identiteto, Juana "Manitasa" Del Monte, ki je svoj narkokartel držal v jeklenem primežu. Rita mora prav tako poskrbeti za Emiliino ženo Jessi (Selena Gomez) in njuna otroka; v imenu varnosti jih "začasno" nastani v Švici, kjer jih nato dohiti vest o Manitasovi nasilni smrti. Jessi se o pravi identiteti in novem življenju njenega moža niti ne sanja.

Nihče ne pravi, da se Jacques Audiard, 72-letni cisspolni Francoz, ne bi smel lotiti zgodbe o transspolni ženski in o družbenopolitični situaciji v Mehiki. Predpogoj za to bi najbrž moral biti, da temo obravnava s poglobljenim razumevanjem in empatijo, da ga zanimajo vse plati izkušnje njegove glavne junakinje ali pa vsaj to, da ponudi niansirano perspektivo zunanjega opazovalca. Predpogoj bi torej bil, da ve, o čem govori.

Audiard, ki je kot predlogo za scenarij uporabil stranski lik iz romana Écoute rojaka Borisa Razona, ne izpolnjuje nobenega od teh pogojev. To, da ni v filmu niti drobca avtentične mehiške kulture ali perspektive, je manjša od režiserjevih težav. (Selena Gomez niti slučajno ne zveni, kot da je španščina njen materni jezik.)

Nobena od glavnih junakinj nima izrazitih individualnih značajskih lastnosti, film se nikoli zares ne vpraša, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, scenarij pa pristaja na poenostavljene posplošitve o spolu. Brutalnost in agresija sta izključno v domeni moških – do te mere, da Emilia, prej morilka, po potrditvi spola postane aktivistka za pomoč družinam žrtev narkokartelov, zgrožena nad nasiljem, ki ga prestaja njena domovina. Film ne skuša tematizirati Emiliinih občutkov krivde ali trpljenja zaradi kriminalne preteklosti; prav tako filantropinja nima težav s tem, da svoje novo življenje financira s krvavim zaslužkom nekdanje kariere. Ne, film jo predstavi kot popolnoma novo osebo, ki z osebo pred potrditvijo spola nima nobene zveze; niti z eno samo omembo se ne naveže na kake vzgibe, čustva ali misli od "prej". Se je torej Audiard naslonil na temo transspolnosti samo zato, ker je hotel priročno metaforo za "preporod" in "nove začetke"? (Ironično je, da v samem filmu izraelski kirurg (Mark Ivanir) odpoje pesem – več o tem pozneje – s poanto, da sprememba telesa še ne pomeni spremembe duhá.)

Ko Emilii v sklepnem delu filma grozi, da bo izgubila vse, kar ima v življenju rada, iz nje butne globok glas, kot da bi v izrednih okoliščinah lahko segla po moč nazaj k svoji moški identiteti. Brez konteksta bi gledalec mislil, da skuša Audiard sugerirati razcepljeno osebnost. Ob tem je treba posebej izpostaviti tudi prizor prvega srečanja med Emilio in Rito: mafijka za odvetnico razgali svoje prsi, da bi dokazala, da je hormonsko terapijo začela že pred dvema letoma. Kamera je postavljena za njen hrbet, tako da gledalec lahko vidi samo izraz rahle panike, če ne celo odpora na Ritinem obrazu. To je naravnost šokantna avtorska odločitev.

Štiri leta po operacijah Emilia spet poišče Rito – ne zato, kot se najprej ustraši odvetnica, da bi pospravila še zadnjo pričo svoje preteklosti, ampak zato, da bi ji pomagala nazaj v Mehiko pripeljati Jessi in otroka; predstavila se jim bo kot Manitasova daljna sestrična. Tako je, Audiard se nasloni na kliše iz komedij tipa Očka v krilu: mulca se bosta postopoma zbliževala s teto Emi, ki "diši tako kot očka". (Mimogrede: čeprav je Rita po štirih letih Emilio prepoznala kot nekdanjega Manitasa že po petih minutah pogovora, nihče drug na svetu ne naredi te povezave. Tudi Emilie potencialna nevarnost razkrinkanja očitno ne skrbi, ker nima zadržkov pred nastopi v medijih.)

Do tega trenutka se nismo še niti dotaknili dejstva, da je Emilia Pérez muzikal. Tudi če sprejmemo, da žanr v zadnjem desetletju doživlja manjšo renesanso, bi sklepali, da po njem seže samo avtor z idejo, ki se je brez glasbe tako rekoč ne da realizirati. Soliden muzikal je film, v katerem posamezne pesmi podajajo nove informacije in zgodbo potiskajo naprej. No, Emilia Pérez ni tak film. Na neki točki se medicinske sestre sučejo v krogu in popevajo "Vaginoplastija? Ja, ja, ja!"

Vsakič, ko človek pozabi, s čim ima opravka, kak lik nenadejano, nepričakovano in praviloma neuglašeno izbruhne v pesem, ki na banalen način ubesedi površinska čustva. Selena Gomez, ki ima edina pevsko znanje in sposobnosti, ne dobi niti ene prave pesmi. V celem filmu ni niti enega res spevnega songa, kaj šele dodelane koreografije ali lepo posnete plesne točke. Audiard se ne upa v celoti zavezati campu, in tako ostane nekje na pol poti. Kar težko je verjeti, da je koreografije ustvaril isti umetnik kot za Guadagninovo hipnotično Suspirio, Damien Jalet.

Morda bi z melodramatično štorijo o transspolni narkomafijki, ki bi rada obrnila nov list, kaj resnično ganljivega ali pomembnega naredil Pedro Almodóvar – v resnici sinopsis Emilie Pérez zveni kot poglavje iz njegovega opusa. V Audiardovih rokah pa ta zgodba postane prazna gesta, film, ki se kiti z domnevno progresivnostjo, a v resnici razgalja same stare, problematične stereotipe. Veliko se da odpustiti, če ima film vsaj srce, a Emilia Pérez je brezdušna vaja iz (slabega) sloga.

Ocena: 2,5