V kraljestvu se vrstijo neverjetni zapleti in uganke, med katerimi se skrivnostno giblje Šeherezada, privid iz nekega daljnega časa, lik iz onostranstva, ki se vedno znova rojeva v mnogo literarnih delih, tako tudi v Flisarjevem romanu. Tostran je domnevna resničnost, čas, ki ga živimo bolj ali manj dejavno in vse manj pristno. Ali je bolje življenju izmeriti temperaturo in izkusiti njegove norosti ali ustvarjati iluzorne svetove, kot to počnejo pisatelji, je eno od vprašanj, ki si jih avtor zastavlja v premišljevanjih in analizah stanja v sodobni literaturi in v človeški družbi današnjega časa. Romanu ne manjka napetosti, ki bralca zanesljivo drži v prijemu radovednosti in želje po njeni potešitvi.

Sledimo življenjski poti pisatelja, ki je od otroštva očaran od bajk in pripovedk iz knjige Tisoč in ena noč, ki jih je sultanu Šahrijarju zvito, da bi si tako rešila življenje, pripovedovala lepa Šeherezada. Flisarjev roman Moje kraljestvo umira je podnaslovljen kot Zgodbarjenje ob koncu sveta. Zgodbarjenju se je glavni junak romana zapisal že v zgodnji mladosti in od tedaj stremi k stvaritvi izvirne, idealne zgodbe, ki bi jo razumel prav vsak in s katero bi se prav vsak lahko poistovetil. Ob tem poskuša razrešiti številna vprašanja in dileme pisateljskega poklica, zato polemizira z znanimi in slavnimi pisatelji, jih citira, jih v ta namen večkrat združi na skupnem prizorišču; se ponorčuje iz komisij za dodelitev knjižnih nagrad in iz delavnic ustvarjalnega pisanja ter se nič kaj laskavo obregne ob literarno kritiko.

Brez milosti ošvrkne tudi bralstvo zavoljo površnosti, saj knjige bolj lista kot bere. In ne nazadnje večkrat zapiše, da je vsa literatura zgolj verižno plagiatorstvo zgodb in romanov, ki da imajo omejeno število tem in zapletov in jim zato ni mogoče pripisati izvirnosti v pravem pomenu besede. Vse to v globalnem okolju, v katerem zavest posameznika izgublja svojo avtentičnost in ki ga zaznamujejo površnost, potrošništvo, dosegljivost vsakovrstnih dobrin, od materialnih do duhovnih, ki so vse na voljo po polovičnih cenah. Vera, vrednote in božanstvo, ki se mu klanja pohlepna večina, so združeni v glagolu imeti.

Ker je roman detektivka o resni literaturi, kot zapiše sam avtor, se središčni zaplet – zdravljenje pisateljske blokade – dogaja na skrivnostnem gradu v Švici, v nekakšnem sanatoriju, v katerem ni jasno, kdo so pacienti in kdo zdravniki. Začetne terapije potekajo na okruten način in v razmerah, iz katerih se morajo zdravljenci, slavni pisatelji, na vrat na nos reševati z begom.

Šeherezada, ki v roman vstopi že pri njegovem začetku, se pisatelju kot privid in izmišljija prikazuje vse življenje, v zanj ključnih trenutkih. Ko jo avtor v romanu utelesi, ko se ji prvič zazre v oči, prepozna v njih "prijateljsko razumevanje, čisto empatijo," in začuti "da sta pravzaprav eno, sprijeta v eno dušo, eno srce, da imata iste misli, enaka pričakovanja, enake strahove in isto upanje, da ne drsimo v pogubo in da vse, kar se dogaja na svetu, ni le poslovilna šarada." Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.
Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi, reče kraljica Alici iz čudežne dežele, v citatu, s katerim Evald Flisar odpira svoje kraljestvo. V njem ponuja obilje tem za dialog in razmislek, med vrsticami pa tudi upanje in vero v ljubezen, upanje, da njegovo kraljestvo le ne bo umrlo.

Iz oddaje S knjižnega trga.