"Ratko in Tugo sta na straži, sredi desetdnevne vojne za Slovenijo. A okrog njune barikade se ne dogaja prav dosti. Odločita se prirediti majhno zabavo za Ratkov 30. rojstni dan, ob tem pa špekulirata, kje bo čez 30 let njuna novonastala država. Medtem ko se zabavata, ju preseneti nepričakovani obiskovalec," opisuje vsebinsko zasnovo režiser in scenarist Luka Štigl, ki je tudi nastopil v filmu.

O prijateljstvu, bratstvu, koncu obdobja in začetku novega
Kratki igrani film '91 po režiserjevih besedah spominja na banalnost razdvajanja in iskanja sovražnika v sosedu, govori o prijateljstvu, bratstvu, koncu obdobja in začetku novega, kjer je vse mogoče. "Snemali smo v juniju, prav v tistih dneh, ko se je pred 30 leti dogajala vojna, iz neke simbolike in želje po pristnosti. Čeprav sem bil takrat star šele pet let, se vojne izrazito dobro spomnim, prav tako pa čustva ljudi okoli sebe, ki je trajal še kar nekaj časa," opisuje.

V glavnih vlogah sta Jan Kok, za katerega je bil film po režiserjevih besedah pisan, in pa Aleksandar Repić, "ki je s svojo predstavo marsikoga pozitivno presenetil". V filmu igrata še Štigl in Mitja Okorn. Producenta sta Sanja Raičević in Sebastjan Oblak, ki sta v trojici s Štiglom utečena producentska ekipa, skupaj so ustvarili več sezon serij in filmov pod okriljem produkcijske hiše Squareme.

Kako so poustvarili 90. leta?
Direktor fotografije je bil Sašo Štih, ki je dal skupaj s koloristom Juretom Teržanom filmu avtentično noto devetdesetih, poudarja avtor filma, "scenografinja Katarina Riznar pa nam je na primer vse barikade sestavila po naročilu, da je bil naš svet videti kot junija '91. Pridružilo se je še vsaj 30 drugih sodelavcev, ki so na tak ali drugačen način prinesli nekaj k projektu." Za filmsko oživljanje devetdesetih let prejšnjega stoletja je zaslužna tudi glasba, slišati je mogoče dve skladbi skupine Agropop. Uporabili so tudi avdioposnetke iz radijskih Poročil in izjavo Jelka Kacina s tega dne – 29. junija 1991, ki jih hrani radijski arhiv Radiotelevizije Slovenija (Mediateka).

Film brez sredstev, sponzorjev, naročnikov
"Želeli smo ustvariti film brez sredstev, sponzorjev, naročnikov ali kakršnih koli zunanjih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na njegovo vsebino," poudarja Štigl. Kratkometražec je, kot pravi, avtorski filmski projekt, ki je zaradi svoje specifične vsebine nastal v popolnoma neodvisni produkciji.

Celotna zgodba posneta na nekaj desetih kvadratnih metrih
Med največjimi izzivi je bilo zagotoviti lokacije snemanja, pravi, "brez sredstev je bilo izjemno težko poustvariti avtentično sceno iz leta 1991. Imeli smo srečo in našli prostor, ki je že toliko let v stečaju, da nas je nekako 'počakal v času' in se zdi enako kot leta 1991. Prostor je bil idealen tudi zato, ker nam je s svojo raznolikostjo zagotavljal, da smo lahko tam posneli celoten film."

Celotna zgodba je bila tako posneta na nekaj desetih kvadratnih metrih, "kot bi imeli lastni hollywoodski studio. Najbrž je tudi tukaj neka simbolika, če bi se 100-odstotno izpolnile sanje o drugi Švici, ne bi bilo vseh stečajev v devetdesetih, to podjetje in prostor bi se z leti razvijala in mi danes ne bi imeli kje snemati."

Več detajlov temelji na Štiglovih spominih, takšen je, denimo, uvodni prizor s tablico, zvezdo in kladivom. "V živo se spomnim menjave vseh grbov, trganja starih oznak in lepljenja novih simbolov na avtomobile, tablice itd. Prav zaradi teh spominov je ta film zame precej oseben, mislim, da še nikoli nisem čutil tako močne želje, da nekaj preprosto 'moram' posneti," še poudarja.

Izziv, kako to tematiko predstaviti na nepolitičen način
Scenarij je nastal mesec pred snemanjem. V mesecih pred 30. obletnico osamosvojitve je "ta začela dobivati več pozornosti kot kadar koli prej," zaradi česar si je Štigl pogledal vse obstoječe dokumentarce, oddaje, intervjuje, bral je članke na temo osamosvojitve in se na koncu vprašal, "kako to, da imamo toliko materiala, filmov na to temo pa praktično ni. Sklepam, da je to zato, ker nihče ne želi biti političen, temu pa se pri taki tematiki zelo težko ogneš. Še danes ljudje raje snemajo partizanske filme, ker so vloge bolj črno bele in ni dileme, 'na čigavi strani si'. Hecno je, ker so bili leta '91 ljudje precej bolj povezani kot danes in si verjetno niso predstavljali, da bo ta tema kdaj razdvajala. Tudi za nas je bil največji izziv, kako to tematiko predstaviti na nepolitičen način in ustvariti zgodbo, namenjeno širšemu občinstvu, ter film, ki ne izbira strani."

Film je dostopen tudi na spletu (tudi na spodnji povezavi), brezplačno, saj so želeli, da film doseže čim več gledalcev. V prvem dnevu si ga je ogledalo več kot 10.000 gledalcev, "kar nas je vse presenetilo, saj gre za veliko številko za kratki film," še pravi Štigl.