Von Trier s svojimi deli tako v kritiških krogih kot med gledalci vselej vzbudi veliko zanimanja. Čeprav s svojimi filmi že vse od Evropske trilogije dalje navdušuje, vzbuja tudi deljena mnenja. Nekateri kritiki njegova dela predstavljajo kot filmske mejnike, drugi so vedno znova ogorčeni, a kljub vsemu komaj čakajo, česa se bo Von Trier lotil v prihodnje.

Vselej pa je leta 1956 v Köbenhavnu rojeni von Trier veljal za posebneža. Periodično se spopada z depresijo in ima različne fobije, med drugim ga je neizmerno strah letenja, zato se na primer v Cannes iz Danske poda kar z avtomobilom. "V osnovi me je v življenju strah vsega razen ustvarjanja filmov," je dejal v enem izmed intervjujev.

V vsakem primeru si režiserja zlahka zapomnimo tako po njegovih izjavah kot filmih, med katerimi so najbolj znani Evropa, Lom valov, Idioti, Plesalka v temi, Dogville in Nimfomanka.

Od kratkih filmov do uspešnega prvega celovečerca
Na začetku kariere med študijem na Danski nacionalni filmski šoli se je posvečal krajšim formam. Njegov prvi kratkometražni film je bil Vrtnar orhidej (1977), omeniti pa velja še Nokturno (1980) in diplomski film Slike osvoboditve (1982).

S prvim celovečernim filmom, Element zločina iz leta 1984, se je predstavil na filmskem festivalu v Cannesu, z njim vzbudil veliko pozornosti in prejel tehnično nagrado festivala. Element zločina je bil prvi film njegove Evropske trilogije z avtorskim pogledom na prihodnje evropske travme, v katero sodita še Epidemija (1987) in Evropa (1991). Von Trier je nato ustvaril televizijsko serijo Kraljestvo, ki je bila večinoma posneta z ročno kamero, kršila konvencionalna pravila osvetljave, povezanosti in montaže ter je tako že napovedovala Dogmo 95.

Od Dogme 95 do "zlatega srca"
Leta 1995 je režiser s Thomasom Vinterbergom spisal manifest za razvoj filmskega gibanja Dogma 95. Z njim sta pozivala k vrnitvi k nedolžnosti filmskega ustvarjanja. Med drugim je promoviral snemanje "iz roke" ter prepoved časovnih in geografskih odtujitev. Po principu dogme je von Trier posnel le film Idioti (1998).

Idioti so bili sicer drugi film iz režiserjeve t. i. Trilogije zlatega srca, v katero sodita še filma Lom valov (1996) in muzikal Plesalka v temi (2000) z Björk v glavni vlogi, ki jo je Trier opisal kot izjemno igralko, čeprav ni skrivnost, da je bil njun odnos med snemanjem izrazito težaven. Oba filma sta bila nagrajena v Cannesu, Plesalka v temi pa je v Kraljevem narodnem gledališču v Köbenhavnu zaživela tudi kot opera.
Leta 2003 je von Trier skupaj z Jorgenom Lethom posnel dokumentarni film Pet preprek in v sklopu napovedane Ameriške trilogije še pri Brechtu navdihnjen film Dogville (2003) z Nicole Kidman z ekstremno minimalistično, skoraj prazno scenografijo, ki spominja na gledališki oder z včasih le shematsko – z belo linijo – označeno sceno. Dve leti zatem mu je sledil drugi del – Manderlay (2005).

Šokantnost eksplicitnih seksualnih podob in Von Trierjevih izjav
Mnenja so se kresala ob eksplicitnih scenah seksualnega nasilja v filmu Antikrist (2009), v katerem v glavnih vlogah zakoncev, ki jima umre sin, nastopata Charlotte Gainsbourg in Willem Dafoe. Von Trier je za film prejel več nagrad, med njimi nordijsko filmsko nagrado.

V Cannesu, kjer je Von Trier zaslovel in je bil vedno dobro sprejet, je ob predstavitvi filma Melanholija s Kirsten Dunst v glavni vlogi leta 2011 poskrbel za škandal. S filmskega festivala so ga pregnali, ker je izjavil, da razume Hitlerja in z njim celo simpatizira. Von Trier se je pozneje za izjave opravičil.

Dunstova je v Cannesu prejela nagrado za igro, Melanholija pa je med drugimi postala evropski film leta 2011. Po obdelavi depresije in konca sveta se je Von Trier lotil Nimfomanke (2013). Film z Gainsbourgovo v glavni vlogi je bil posnet v dveh delih in je med drugim ponovno šokiral s prizori seksa.