Leta 2013 je Depardieu v domovini poskrbel za veliko razburjenje, ko se je zaradi zvišanja davkov preselil v Rusijo, kjer je dobil tudi državljanstvo.

Depardieu je pred kamero začel nastopati v 70. in zgodnjih 80. letih preteklega stoletja. Počasi se je povzpel do statusa enega izmed vodilnih francoskih filmskih igralcev. V filmu Ženska iz sosednje sobe Francoisa Truffauta je nastopil ob Fanny Ardant in prvič zares opozoril nase.
Za vlogo v Truffautovem filmu Zadnji metro je prejel svojega prvega cezarja za najboljšega igralca.

Poleg igralskih vlog v skoraj 60 filmih je Depardieu tudi režiral, ima tudi lastno producentsko hišo DD Productions.

Lani je izšla knjiga Monster (Pošast), v kateri igralec razmišlja o življenju in pretresa skoraj pol stoletja, preživetega na odru in televizijskih zaslonih. V knjigi je med drugim zapisal, da se v iskanju čutnosti pogosto obrača h Koranu, sveti knjigi islama.

V občasno temačni knjigi Depardieu veliko razmišlja tudi o svojih odnosih v filmski industriji in najljubših avtorjih ter se pogosto ozira k smrti. "S smrtjo nimam težav," je navedel za oskarja nominirani igralec. "Vsak dan, vsako uro, vsak trenutek morate živeti."

Razmišlja o ljudeh in srečanjih, ki so ga zaznamovali kot človeka in igralca, vrne se tudi v čas revnega otroštva in v čas, ko je odkril gledališče. Zaradi preteklega burnega življenja je priznal, da ni več tako brezskrben, kot je bil pred 20 ali 30 leti.

Samo prešeren bon vivant ali nekaj veliko bolj zloveščega?
V resnici je bil Depardieu zaradi svojega zloglasnega apetita – po ženskah, jedači in škandalih – od nekdaj svojevrstno francoski narodni junak. Če je dolga leta njegovo svobodnjaštvo veljalo za romantičen odmev nekih drugih časov, pa je francosko kolektivno potrpljenje v zadnjih letih na vse večji preizkušnji. Zadnji škandal je odmeval avgusta letos, ko je veterana 22-letna igralka obtožila posilstva. Napadel naj bi jo, ko ga je obiskala v hotelu, da bi jo inštruiral v igranju. (Primer je zdaj v postopku preliminarne preiskave, ki bo odločila, ali bo proti igralcu vložena obtožnica.)

Depardieu se na obtožbe javno ni odzval, je pa njegovo življenje še vedno ekscentrično: letos je imel presenetljivo epizodno vlogico v državni proslavi ob 70-letnici Severne Koreje.

Če je kdo pričakoval, da bo Depardieujev padec postal simbol za francosko udejanjanje aktivizma pod sloganom #MeToo, se je zmotil: silnih odzivov doslej ni bilo, francoski mediji vesti niso izpostavljali, eden najslavnejših igralskih agentov v deželi, Dominique Besnehard, pa je takoj po oznanitvi obtožb mlado igralko obtožil laganja.

Trdovratno oklepanje podobe prisrčnega medveda?
Novinarka in pisateljica Anne-Élisabeth Moutet je prepričana, da imajo Francozi Depardieuja vsaj toliko kot zaradi filmskih vlog radi tudi zaradi njegovega nastopaštva. "Tak velik, štorast, popolnoma utrgan lik je, ki je obenem naključno tudi čisti genij," pravi. "Spomnim se neke zabave v Cannesu, kjer je stal sredi vrtne grede v neurju, oblečen v večerno obleko, in tulil, kako zelo ljubi svojo (takratno) ženo Elisabeth – nisi mogel drugače, kot da si ga imel rad. V naših očeh je nekakšen nacionalni spomenik in ideja, da bi naredil kaj resnično slabega, nas dejansko prizadene."

Ob okroglem jubileju je Depardieuju prek svojega predstavnika za javnost čestital tudi beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, s katerim sta se že pred leti družila na državnikovem posestvu v bližini Minska.