Claudia Cardinale, ki že mnoga leta živi v Parizu, se še danes omenja kot ena najlepših italijanskih igralk vseh časov in postavlja ob bok imenom, kot so Sophia Loren, Elizabeth Taylor, Marilyn Monroe in Gina Lollobrigida.

Leta 1938 v Tuniziji rojena igralka italijanskih korenin je nastopila v nekaterih najvidnejših evropskih filmih 60. in 70. let. Videti jo je bilo mogoče v več klasikah mojstrov filmske umetnosti, kot so Luchino Visconti, Federico Fellini, Sergio Leone in Werner Herzog.

Usodno srečanje s Francom Cristaldijem
Za Claudio Cardinale je bilo prelomno leto 1957, v katerem jo je odkril italijanski producent Franco Cristaldi, potem ko je po zmagi na tunizijskem lepotnem tekmovanju odpotovala na Beneški filmski festival. Cristaldi je bil tako sprva njen mentor, pozneje je postal še njen mož. Sicer pa je znano, da si nikoli ni želela postati igralka, s Cristaldijem je začela sodelovati, ker ji je obljubil pomoč, ko je zanosila, potem ko jo je na poti iz šole pri 17 letih posilil neznani moški.

Na filmu se je prvič pojavila z manjšo vlogo v filmu Goha (1958), ena najbolj prepoznavnih igralk v Italiji pa je postala po zaslugi filmov Rocco in njegovi bratje (1960), Dekle s kovčkom (1961), Leopard (1963), Cartouche (1962) in Fellinijeve drame Osem in pol (1963).

Po nekaj letih od hollywoodske nazaj k italijanski in francoski filmski produkciji
Od leta 1963 naprej je postala bolj znana tudi v ZDA in Veliki Britaniji, in sicer z vlogo v Rožnatem panterju. Nato je zaigrala v hoolywoodskih filmih, kot so Blindfold (1965), Lost Command (1966), Profesionalci (1966) in The Hell with Heroes (1968). Prav tako v letu 1968 pa je nastopila v ikoničnem vesternu ameriško-italijanske produkcije v režiji Sergia Leoneja Bilo je nekoč na divjem zahodu (1968), v katerem se je ob Jasonu Robardsu, Charlesu Bronsonu in Henryju Fondi proslavila z vlogo nekdanje prostitutke Jill McBain.

Nato pa je Cardinalova s koncem 70. let obrnila hrbet hollywoodski filmski sferi in se vnovič vrnila k italijanskim in francoskim filmom.

Še zmeraj brez misli na upokojitev
Deležna je bila lepe bere nagrad, med njimi velja omeniti častnega zlatega leva, ki ga je prejela leta 1993 na Beneškem filmskem festivalu, in častnega zlatega medveda z Berlinala leta 2002. Takrat je med zahvalnim govorom dejala, da je imela veliko srečo, da je sodelovala z najpomembnejšimi igralci, ki so zaslužni za njen uspeh. Poudarila je, da ne obžaluje življenja v filmskem svetu, v katerega je zašla po naključju.

Claudia Cardinale je v več kot šestih desetletjih ustvarila več kot 135 vlog, a se še ne namerava ustaviti, je zagotovila v nekaterih zadnjih intervjujih.