Režiser, znan po socialnem realizmu in naturalističnemu slogu, zagovarja, da morajo filmi odslikavati resnično življenje. Vendar krute resničnosti ne poveličuje, raje pogleda z druge strani. Z letošnjo cansko zlato palmo je postal eden izmed maloštevilnih režiserjev, ki so jo prejeli dvakrat.

Loach ni brezbrižen do socialnih vprašanj, kot so delavske pravice, brezdomstvo, solidarnost in skrb za sočloveka. Brezdomstva se je dotaknil v TV-drami Cathy Come Home (1966) televizije BBC, kjer je leta 1963 začel filmsko pot kot pomočnik režije. Čeprav je mednarodni javnosti znan pretežno kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je še do konca 80. let vračal k televizijskemu delu.

Preboj mu je uspel s filmom Sodrga (1990), v katerem je portretiral sodobno Britanijo in zanj prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Delavske pravice je tematiziral tudi v Navigatorjih (2001), predtem je leta 1995 ponovno dobil omenjeno nagrado za film Dežela in svoboda na temo španske državljanske vojne, zanj pa ga je med drugim nagradila tudi ekumenska žirija na festivalu v Cannesu.

Drugačen svet je mogočn in potreben
Glavno nagrado festivala na Azurni obali je prejel leta 2006 za Veter, ki trese ječmen o bratih, ki v zgodnjih dnevih irskega boja za neodvisnost bojujeta gverilsko bitko proti Veliki Britaniji. In čeprav je pred dvema letoma zatrjeval, da se podaja v pokoj, mu ustvarjalna žilica ni dala miru, in tako mu je letos film Jaz, Daniel Blake prinesel drugo zlato palmo v Cannesu, kjer se je sicer za nagrado potegoval skupno 13-ič. Gre za pripoved o 59-letnem mizarju, ki mu po srčnem napadu zdravnik začasno prepove delati, on pa se poda v socialno službo po pomoč, kjer ga ocenijo za delovno zmožnega.

"Živimo v svetu, ki se je v tem trenutku znašel na nevarni točki. Smo v primežu nevarnih varčevalnih projektov, ki jih poganjajo ideje neoliberalizma, ki so nas pripeljale blizu katastrofi," je Loach dejal ob prejemu nagrade in dodal, da je "drugačen svet mogoč in tudi potreben".

Podobno razmišljanje je izkazal tudi v dokumentarcu Duh leta '45 (2013), s katerim je želel ujeti tisti trenutek v zgodovini, ko sta bili na prvem mestu solidarnost in skrb za sočloveka. "Osrednja zamisel je bila skupna lastnina, kjer bi bili izdelki in storitve v korist vsem. Posamezniki ne bi smeli obogateti na račun vseh drugih," je tedaj pojasnjeval in namignil, da je morda prišel čas, da se spomnimo te plemenite misli, ki je uživala priljubljenost in podporo večine.

Čustveno neposreden, aktualen in angažiran
Med njegovimi zadnjimi filmi so še Išče se Eric (2009), zarotniški triler Irska pot (2010) in komedija Angelski delež (2012). Vse si je bilo mogoče ogledati v Kinodvoru. Kot so zapisali na spletni strani mestnega kina, so njegova dela čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično resničnost pa je neuklonljivi človeški duh tisto, kar poganja Loacheve filme. Leta 2009 je prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.