Nova pravila določajo, kakšne vrste prireditev se smejo člani Akademije udeleževati v času, ko premlevajo, za katere filme bodo glasovali. Ta ukrep, ki naj bi zajezil "podmazovanje" žirantov, naj bi ustvaril čim bolj enake pogoje za vse niminirane filme oz. igralce. "Nove regulacije kampanj pomagajo varovati integriteto procesa podeljevanja oskarjev in ugled same nagrade," je v izjavi za javnost zapisal predsednik Akademije Tom Sherak.

Lahko se pogovarjajo o filmih, ne smejo se - zabavati?
Glavna novost je: potem ko bodo 24. januarja naslednje leto objavili nominirance, se bodo lahko člani Akademije udeleževali samo projekcij filmov, ne pa tudi zabav in s filmi povezanih prireditev. To pomeni, da lahko naredijo križ čez vsako leto bolj uveljavljeno prakso organiziranih prireditev, na katerih so režiserji producenti in igralci klepetali s člani Akademije in "mimogrede" povedali kaj lepega o svojih projektih. Odslej so člani filmskih ekip še vedno lahko "na razpolago za odgovarjanje na vprašanja", a nikoli v kontekstu, v katerem bi stregli tudi hrano in pijačo. Ni omejitev, koliko projekcij sme posamezen film imeti, toda nihče od udeleženih pri filmu ne sme sodelovati pri več kot dveh okroglih mizah.

V zadnjih letih so "kampanje" postale ključnega pomena, če se je film skozi množico nominirancev hotel preriniti v ospredje pozornosti Akademije. A ker tovrstno prilizovanje veliko stane, se je marsikdo potožil, da imajo producenti in distributerji z več denarja večje možnosti za oskarja.

Akademija skuša regulirati tudi količino "screener" kopij posameznih filmov, ki jih studii pošiljajo članom Akademije na dom: to bodo v prihodnje še lahko počeli, je pa omejeno, koliko promocijskega materiala bodo smeli priložiti. Sprejemljivo je tudi "zlaganje" filmov z interneta, čeprav Akademija raje vidi, da si člani vse filme ogledajo "tako, kot so bili zamišljeni", v kinematografih.

Če že ne smeš naprej potiskati svojega filma, lahko vsaj "bremzaš" konkurenco ...
Seveda pa ne obstaja pravilo, ki bi lahko uravnavali koordinirane kampanje blatenja, ki se vsako leto sprožijo proti filmom, za katere se zdi, da so favoriti. Lani je, denimo, po Hollywoodu (da bi spodkopal kakršne koli Firthove prednosti v boju za oskarja) krožila zgodba o brezčutnem obnašanju kralja Jurija VI. do Judov, ki so poskušali pobegniti iz nacistične Nemčije. Firth je Jurija seveda igral v zgodovinski drami Kraljevi govor, ki je na koncu slavila tako v kategoriji najboljšega igralca kot najboljšega filma in režije.

"Naključij" je še cel kup ...
Podobnih zgodb o bolj ali manj uspešnih metanjih polen pod noge je še cela vrsta: filma The Hurricane (1999) in Reševanje vojaka Ryana (1998) menda nista pravilno prikazala zgodovinskih dogodkov, ki sta jih tematizirala; Bombna misija (2009) naj bi karikirala resnične naloge tehnikov, ki dezaktivirajo eksplozivna telesa na bojišču; scenarija za Dobri Will Hunting (1997) nista napisala človeka, ki sta si zanj pripisala zasluge; ustvarjalci Revnega milijonarja so se mačehovsko obnašali do indijskih igralcev v svojem filmu in jih sramotno slabo plačali itd. Spomnimo se še Čudovitega uma (2001), biografskega filma o briljantnem matematiku Johnu Nashu, čigar protisemitične opazke izpred mnogo let so začele po spletu krožiti prav v času pred podelitvijo oskarjev, na kateri so zmagoslavje (upravičeno) napovedovali prav filmu Rona Howarda.

Pa ne mislite, da je bilo v "zlatih letih" Hollywooda kaj bolje
Ko je bil daljnega leta 1942 Državljan Kane, ki danes velja za enega najboljših filmov vseh časov, nominiran za devet oskarjev, je časopisni magnat William Randolph Hearst, čigar življenjska zgodba je film "navdihnila", prepovedal vsakršno omembo filma v svojih časopisih, uporabil svoj vpliv, da so ga prej umaknili iz kinematografov, in javno blatil Orsona Wellsa. (In navsezadnje se mu je ta križarska vojna še obrestovala: Državljan Kane je dobil le oskarja za scenarij; najboljši film je tisto leto dobil danes pozabljeni How Green Was My Valley).