Dokumentarni film Albanska sonatina, ki ga kot avtorica podpisuje Natalija Gorščak, je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji takoj po drugi svetovni vojni. To je pripoved o tem, zakaj ga je pot odnesla tja, kako je skladatelj doživljal deželo in kako ga je tamkajšnja kultura navdihnila.

Dokumentarec so predpremierno predvajali v ljubljanskem Kinodvoru, na malih zaslonih pa ga boste lahko videl v četrtek, 24. oktobra, ob 21.10 na TV SLO 1 in zatem na zahtevo na RTV 365.
"Naš mojster Adamič je v Albaniji naredil tisto, kar je delal vsepovsod, kjer je bil. Bil je genij, skriti zaklad te dežele. Kjer koli je bil, je dal maksimalno od sebe. Bil je velik človek, glasbenik, malo izumitelja, bil je tehnično sposoben. Multinadarjen človek, ki mu v tej državi nikoli nismo dali dovolj veljave," je ob premieri dejala Natalija Gorščak.

Naziv 'mojster' so Adamiču prvič nadeli že pri 27 letih in kot izraz strokovne avtoritete se ga je držal do konca. Bil je nestor slovenske zabavne glasbe, skladatelj, dirigent, vodja več orkestrov, od radijskega zabavnega do manjših zasedb, pihalnih godb, skladatelj stotine celovečernih filmov, radijskih iger in gledaliških predstav ter ne nazadnje ustanovitelj festivala Šanson Rogaška.

Po koncu druge svetovne vojne je počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan – skladal in igral je džez. Vendar v novi državi je bil džez kot glasba, ki je prihajala iz ameriškega sveta, moteč. Tako so džezista Bojana Adamiča, ki je bil preveč "napredno" usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, leta 1947 poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tja je bil napoten kot kulturna pomoč, da bi ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, skladati in igrati.

Ob prihodu v Tirano je Adamič doživel kulturni šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo albansko umetno skladbo Sonatino. V filmu Albanska sonatina je bila prvič po njenem prvem zapisu iz leta 1947 izvedena Sonatina Bojana Adamiča. Pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča jo je zaigral Simfonični orkester RTV Slovenija.

Dokumentarec je nastal v Uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija. Avtorici filma Nataliji Gorščak je pri nastajanju pomembno pomagala hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, ki je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo.

Zgodbe, ki jih je vredno raziskati
V Sloveniji se niti ne zavedamo, kako zelo je spoštovan Bojan Adamič v Albaniji. Nekdanji veleposlanik v Albaniji Peter Japelj je ponovno odkril zgodbo o mojstru Adamiču in med službovanjem naletel na številne zanimive stvari v zvezi z Bojanovim delom. Takole je povedal ob projekciji filma: "Bojanovo zgodbo sem začel odkrivati predvsem prek spletne strani, ki jo je organizirala Alenka. Potem sem začel iskati ljudi, ki bi lahko sodelovali pri projektu. Mislil sem, da se bo vse ustavilo, ker tako v Sloveniji kot v Albaniji nisem imel sreče z direktorji – dokler nisem naletel na Alenko in Vasjo Toleja. Tole je prišel na veleposlaništvo, mi razložil zgodbo in predal sem mu kopije notnih zapisov, ki so bili datirani "Tirana 1947". Profesorju in podpredsedniku Akademije je dobesedno "padla čeljust dol", gledal jih je kot navdušen otrok. Zgodbo je pograbil, jo začel raziskovati in odkril fantastične stvari. Zakaj je ta zgodba pomembna? Zato, ker Bojan Adamič ni bil edini Slovenec takrat v Albaniji. Domnevamo, da jih je bilo veliko in na različnih področjih. Kot je prikazano na začetku filma, sta Jugoslavija in Albanija sicer tesno sodelovali – jugoslovanska pomoč je bila zelo obsežna. Domnevam, da je segala tudi na področje izobraževanja, industrije ipd. To so zgodbe, ki bi jih bilo še vredno raziskati."

Koliko energije je oče vložil v opažanja in v opisovanje življenja v Albaniji
Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil. Črpa tudi iz Adamičevih pisem, v katerih opisuje svoje življenje v Albaniji, medtem ko je doma oče o tistem obdobju malo govoril. "Za pisma sem vedela že ves čas, vendar jih nisem nikoli prebrala, ker so se mi zdela osebna stvar," je na predpremieri povedala skladateljeva hči Alenka Adamič. "Potem pa sem februarja 2021 dobila Petrovo vabilo, da bi naredili nekaj o očetu in o povezavi med obema državama; takrat sem pravzaprav šele prvič prebrala ta pisma. Kot ste lahko slišali v filmu, je neverjetno, koliko energije je oče vložil v opažanja in v opisovanje življenja v Albaniji, glede na to, kako malo prostega časa je imel. Iz tega smo lahko razbrali zelo veliko. Drugih dokumentov do tistega trenutka še nismo odkrili, tako da se je projekt začel samo z očetovimi pismi."

Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani – tako za Albanijo kot za Slovenijo.