Nika Rozman (1985) je diplomirala iz dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Sprva se je pridružila ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) in za vlogo Katerine v MGL-jevi uprizoritvi Nevihte dobila Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Med letoma 2014 in 2018 je bila članica igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor.

Trenutno deluje stran od klasičnega gledališča in raziskuje drugačne oblike odrskega ustvarjanja. V decembru sta imeli premiero dve njeni predstavi – krstna izvedba erotične drame Simone Semenič to jabolko, zlato v režiji Primoža Ekarta in Žabe, kultna drama Gregorja Strniše, ki jo je na oder postavila Maruša Kink.

Današnja avtoportretiranka omenja kinodvorano kot prostor, s katerim je povezan njen prvi spomin na srečanje z umetnostjo. Kot igralka je sama pozneje večkrat zrla z velikih platen, med drugim v filmu Idila Tomaža Gorkiča, za vlogo v katerem je na 18. festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljšo stransko žensko vlogo.

Nedavno je njena igra naselila še male zaslone, ko je v RTV-jevi seriji Jezero, ekranizaciji knjižne uspešnice Tadeja Goloba, upodobila inšpektorico Tino. Pred vsemi njenimi umetniškimi projekti pa je bilo branje romana, za katerega igralka pravi, da je bil tisti, ki je njej prebudil ljubezen do lepega. Ko je bila stara 13 let, je po priporočilu prijateljice prebrala romaneskno delo irskega pisatelja Oscarja Wilda iz leta 1890. Več v Avtoportretu.