Igralka, ki je v petdesetih in šestdesetih poosebljala seksapil, skoraj lastnoročno popularizirala bikini v Evropi in postala ena redkih igralk stare celine, ki so se v tistem času v Ameriki prebile do prepoznavnosti, jutri praznuje 75. rojstni dan. BB, kot jo je ves svet ljubkovalno klical, je v svojih "zlatih letih" zaznamovala nekaj ključnih trenutkov novega vala; nastopila je denimo v filmih Et Dieu ... créa la femme (In Bog je ustvaril žensko, drama, katero so na plakatih oglaševali s pripisom ... ampak Hudič si je izmislil Brigitte Bardot!) Rogerja Vadima (1956) in Le Mépris (Prezir) Jean-Luca Godarda (1963). Beatli so se v mladih letih razglasili za oboževalce plavolasega sekssimbola (in hoteli z njo posneti film), francoski kantavtor Serge Gainsbourg pa je o njej napisal pesem.

Francozi so visokemu jubileju na čast pripravili prvo pregledno razstavo Brigitte Bardot – Les Années Insouciance (Brezskrbna leta), a je slavljenka prešibkega zdravja, da bi se njenega odprtja udeležila.

Kontroverzno udrihanje po muslimanih
Bardotova se je po upokojitvi (pri pičlih 39 letih, ko je imela za seboj že več kot 50 posnetih filmov) bolj ali manj umaknila v osamo Saint Tropezu in ljubosumno varovala svojo zasebnost. V primerjavi s Sophio Loren (ki je 75. rojstni dan praznovala 20. septembra) je očitno, da ni Bardotova nikoli verjela v umetno lepoto kirurgovega skalpela. In če je v tem pogledu njena "avtentičnost" hvalevredna, jo je na drugih področjih še kako tepla. V zadnjih letih je Bardotova, zdaj predvsem goreča borka proti mučenju živali, v imenu njihovih pravic popolnoma brez takta na muho vzela različne muslimanske običaje, še posebej kurbam bajram, ki vernikom narekuje žrtvovanje ovce ali koze. (Čez mejo je tudi po mnenju sodišča šla leta 2006, ko je v traktatu na temo kurbam bajrama med drugim zapisala tudi, da "nas ti ljudje uničujejo, uničujejo našo državo z vsiljevanjem svojih navad". Zaradi podpihovanja rasnega sovraštva je morala takrat plačati globo, kar je bila zanjo že peta tovrstna obsodba v enajstih letih. Pred tem ji prav tako niso bili v čast javni napadi na istospolno usmerjene, priseljence in nezaposlene.)

Eksistencialistična junakinja?
"Iskrena sem, povem, kar mislim in rečem, kar mi v tistem trenutku leži na srcu in zato sem tarča kritik," je za francoske medije izjavila še ta teden. "Nikoli se ne bom sramovala tega, kar sem počela, kar sem rekla in kar sem bila. Nobenih obžalovanj ali kesanja ne čutim." In prav ta prostodušnost je del mitologije, ki se je spletla okrog svetlolaske, ki so jo časopisi krstili za "bosonogo boginjo" (po prizoru plesa v filmu In Bog je ustvaril žensko, ki je utelesil prelomni trenutek v zgodovini filma, ko je povojno zategnjenost dokončno zamenjala novoodkrita svoboda naslednje generacije). "Dela, kar hoče, in to ljudi moti," je v svojem eseju o Bardotovi, Lolitin sindrom, leta 1959 zapisala filozofinja in feministka Simone de Beauvoir, ki je razmišljala o plazu zgroženih reakcij, ki jih je Bardotova sprožila s svojo vlogo v zgoraj omenjenem filmu svojega moža Rogerja Vadima. "Svetnik bi prodal svojo dušo hudiču, da bi Bardotovo videl plesati," je pisala njena sonarodnjakinja, ki je v njej videla "lokomotivo ženske zgodovine". "Ni niti uporniška niti nemoralna. Dobro in Zlo sta zanjo le del konvencij, ki jih ne bi upoštevala niti v sanjah. Ne skuša šokirati ali provocirati. Nima pojma, kakšne bi lahko bile njene pravice in dolžnosti. Sledi svojim vzgibom. Je, kadar je lačna, in se ljubi prav tako brez pomislekov." V tej luči je morda lahko razumeti, da je Bardotova lahko postala tudi nekakšen vzor eksistencialistom.

Lolitin sindrom
Seveda pa je imela svoboda za dekle, ki je odraščalo v tradicionalni, premožni in ugledni pariški družini, tudi svojo temno plat. Pot do slave ji je odprlo manekenstvo. Na naslovnici revije Elle se je pojavila pri 16 letih in s tem zakoličila nekakšen mejnik: pred tem je bilo v medijih moč videti le otroško okroglolična dekletca na eni ter odrasle ženske na drugi strani. In nato se je "zgodila" Bardot, "jeune fille", najstnica, nedolžna in izzivalna hkrati. (Lolita Vladimirja Nabokova je izšla pet let pozneje).

S tradicionalno vlogo ženske se ni obremenjevala
Pri osemnajstih je nastopila v prvem filmu in se z režiserjem Rogerjem Vadimom tudi poročila. A zakoni in zveze so se menjavali (trenutno je poročena četrtič), pretiranih simpatij javnosti pa si tudi ni priborila, ko je ugotovila, da je nosečnost mučna ("Prav nič mi ni v užitek. Bojim se poroda, ampak nimam nobene ideje, kako bi se mu izognila"), niti takrat, ko se je izkazalo, da ji materinstvo ni pisano na kožo. Ko je njen zakon z igralcem Jacquesom Charrierjem razpadel, je sina pustila pri njem in se z njim tudi ni preveč ukvarjala.

Dvorezen meč slave
BB je bila seveda darilo takrat šele dobro vzpostavljajoči se novi vrsti "novinarjev", paparacem: nenadkriljiva kombinacija dolgih nog, svetle grive in nedolžnega spogledovanja. "Zgodnje fotografije Bardotove imajo nekakšno čudovito nedolžnost. Takrat je nedvomno še obstajalo sodelovanje med portretirancem in fotografom. Bardotova je po navadi vedela, da jo spremlja kamera, in bila tega čisto vesela. Z njeno pomočjo so paparaci ustvarili novo poosebljenje ženskosti, seksapila in mladosti," je nedavno pripomnil James Hyman, kurator razstave Brigitte Bardot and the Original Paparazzi. Bardotova je imela seveda srečo: bila je tako fotogenična, da skoraj ni bilo mogoče posneti slike, ki bi ji bila v sramoto. Vseeno pa je bila taka razprodaja zasebnosti dvorezen meč: v naprej opozorjeni paparaci so jo sicer ujeli, ko je v vsem sijaju zapuščala ta ali oni hotel, a jih je morala prenašati tudi takrat, ko je po neuspelem poskusu samomora odhajala iz bolnišnice).

Izmozgana in uničena od slave se je iz filmskega sveta umaknila zgodaj; iz sekssimbola se je prelevila v odrešenico živali; fotografirati se je pustile le še med reševanjem tjulnjev in prodala večino svojega imetja, da je lahko financirala svojo fundacijo. "Življenje me ni nikoli preveč zanimalo. Če ne bi imela živali, za katere lahko skrbim, bi me zelo hitro minila volja do življenja, podobno kot Marilyn (Monroe) ali Romy (Schneider, op. n.)"