Režiser William Friedkin (levo) in duhovnik Gabrijel Amorth, ki je izvedel izganjanje hudiča. Foto: Promocijsko gradivo
Režiser William Friedkin (levo) in duhovnik Gabrijel Amorth, ki je izvedel izganjanje hudiča. Foto: Promocijsko gradivo

Na začetku me je bilo predvsem zelo strah. Občutil pa sem tudi neverjetno sočutje do te ženske. V tistih trenutkih sem spoznal, da je lahko ta svet zelo nepredvidljiv. Sam sem v življenju velik skeptik, ampak sem vseeno prepričan, da je bilo to, kar sem videl, avtentično. V življenju sem videl že veliko podobnih stvari - vuduje na Jamajki, plemenske obrede po Južni Ameriki, a do zdaj nikoli nisem verjel, da je tudi izganjanje hudiča lahko avtentično.

William Friedkin o snemanju izganjanja hudiča
false
82-letni režiser William Friedkin je leta 1973 posnel grozljivko Izganjalec hudiča (The Exorcist). Foto: Promocijsko gradivo
false
Friedkin v filmu postreže z informacijo, da v Italiji kar 500.000 ljudi na leto poišče duhovniško pomoč zato, da bi iz njih izgnali hudiča. Foto: Promocijsko gradivo

Moj prvi film je bil dokumentarec o afroameriškem moškem, ki so ga obsodili na smrtno kazen (Ljudje proti Paulu Crumpu iz leta 1962, op. a.). Tudi ta film je nastal po nekem naključnem srečanju. Na neki zabavi sem srečal moža, ki je nosil duhovniški ovratnik. Ko sem ga vprašal, katera je njegova cerkev, je rekel, da je nima, temveč da opravlja delo protestantskega kaplana v zaporu. Nato mi je povedal zgodbo o tem moškem, ki je bil nedolžen, a so ga vseeno obsodili na smrtno kazen. Ta film, ki sem ga posnel o njem, je bil neke vrste zadnja rešitev pred njegovo gotovo smrtjo. In uspelo nam je - guverner Južnega Illinoisa ga je pomilostil. Sem pa zato bil prisoten na usmrtitvi njegovega sojetnika. Povem vam, ko si v sobi skupaj s takšnim zlom, je to zelo podobno prisotnosti ob izganjanju hudiča. Vse v tebi zamrzne. To sem občutil samo dvakrat v življenju. Drugič je bilo z očetom Amorthom.

Friedkin o začetku kariere

82-letni Friedkin je bil idealen kandidat za kaj takšnega, saj je prav on leta 1973 posnel grozljivko Izganjalec hudiča (The Exorcist), vendar pa se je tokratna izkušnja, kot je povedal na novinarski konferenci v Benetkah, izkazala za nekaj popolnoma drugačnega. "Ko sem pred 40 leti snemal Izganjalca hudiča, v resnici nisem bil nikoli prisoten na kakšni seansi izganjanja hudiča. Vse v tistem filmu smo si izmislili in je temeljilo na raznih zgodbah, govoricah in mitologijah. To, čemur sem bil priča zdaj, pa je bilo popolnoma pristno. To ni bila predstava."

Ključni dejavnik, da je film Hudič in oče Amorth sploh lahko nastal, leži v Friedkinovi povezavi z italijanskim duhovnikom Gabrijelom Amorthom (1925-2016), izjemno ugledno in priljubljeno figuro v vatikanski ustanovi. Amorth je bil le eden izmed številnih duhovnikov v Italiji, ki to prakso kljub pomislekom prevladujoče družbe še vedno redno izvajajo. Friedkin namreč v filmu postreže z informacijo, da v Italiji kar 500.000 ljudi na leto poišče duhovniško pomoč zato, da bi iz njih izgnali hudiča.

"Film je začel nastajati pred dobrim letom, ko sem prejel nagrado za življenjsko delo na filmskem festivalu v Lucci," je Friedkin pred novinarji opisal nastanek svojega filma. "Ker imam v Rimu veliko prijateljev, sem se odločil, da bom za kakšen dan odšel še tja. Po nekem notranjem impulzu sem pisal prijatelju, teologu, in ga vprašal, če bi se lahko srečal z očetom Amorthom, čigar ime sem dobro poznal, saj je v svojih knjigah tudi sam pisal o filmu Izganjalec hudiča. Ko je sprejel srečanje, sem ga vprašal še, ali bi lahko bil prisoten na kakšni seansi izganjanja hudiča. Rekel je, da bo premislil. Čez dva dni se je oglasil in odobril tudi to. Takrat sem ga še vprašal, ali bi lahko zadevo posnel. Rekel je, da lahko, ampak pod nekaj pogoji - na seanso moram priti popolnoma sam, opremljen samo z majhno, ročno kamero, brez luči in pomočnikov."

Posneto z ročno kamero
In takšen je tudi film: 68-minutni dokumentarec, skoraj v celoti posnet z ročno kamero, zelo drugače od siceršnje Friedkinove žanrske estetike. Pacientka, katere primer spremljamo v filmu, je Rosa, popolnoma običajna italijanska ženska v 30 letih življenja, iz katere je omenjeni duhovnik že osemkrat izganjal hudiča - in to neuspešno. V filmu vidimo njeno deveto seanso.

Gledanje teh posnetkov je za gledalca vsekakor zelo neprijetna izkušnja. Friedkin, oče Amorth, Rosa in kakšnih 10 njenih najožjih družinskih članov so zbrani v majhni sobici. Ko se duhovnik začne pogovarjati z domnevnim hudičem v njenem telesu, pade ženska v trans in začne kričati podobne vzklike, kot smo jih slišali v izvirni Friedkinovi grozljivki. Med njenimi telesnimi izbruhi si več moških, vključno z njenim fantom in očetom, z vso silo prizadeva, da bi jo obdržali na sedežu. Najsrhljivejši del njenega transa pa leži v tem, da Rosa pri tem dejansko spremeni svoj glas do te mere, da ga ni mogoče pripisati normalnemu človeku. "To je bila Rosina deveta seansa izganjanja hudiča in tudi ta se je izkazala se neuspešno. Si predstavljate, da greste devetkrat skozi vse to in še vedno ne dobite olajšanja? Njena družina je ob tem neznansko trpela."

"To, kar sem videl, je bilo avtentično"
Friedkin, ki sicer ni katoličan, je na MMC-jevo vprašanje, kaj je sam mislil in čutil med spremljanjem Amorthovega izganjanja, povedal: "Na začetku me je bilo predvsem zelo strah. Občutil pa sem tudi neverjetno sočutje do te ženske. V tistih trenutkih sem spoznal, da je lahko ta svet zelo nepredvidljiv. Sam sem v življenju velik skeptik, ampak sem vseeno prepričan, da je bilo to, kar sem videl, avtentično. V življenju sem videl že veliko podobnih stvari - vuduje na Jamajki, plemenske obrede po Južni Ameriki, a do zdaj nikoli nisem verjel, da je tudi izganjanje hudiča lahko avtentično."

Hudič in oče Amorth sicer ni film, ki bi ga lahko jemali kot izčrpen dokumentarec o fenomenu izganjanja hudiča, saj se bo zaradi kratke dolžine in skromne produkcijske vrednosti najbrž prej znašel kot dodatek na kakšni prihodnji izdaji Izganjalca hudiča. Vseeno pa Friedkin v njem precej dobro odgovori na vprašanje, ali je ta "bolezen" lahko pristna ali ne. "Svoje posnetke iz Rima sem pokazal trem najboljšim nevrokirurgom in štirim najboljšim psihiatrom v ZDA. Neverjetno mi je bilo spoznanje, da psihiatrija obsedenost s hudičem zdaj tudi uradno priznava kot psihološko obolenje. Vsekakor pa s tem filmom nisem hotel posneti enciklopedije izganjanja hudiča."

Kot režiser začel prav z dokumentarcem
Friedkin je s tem filmom na neki način zaokrožil svojo izjemno 55-letno kariero, saj je svojo pot kot režiser začel prav z dokumentarnimi filmi. "Moj prvi film je bil dokumentarec o afroameriškem moškem, ki so ga obsodili na smrtno kazen (Ljudje proti Paulu Crumpu iz leta 1962, op. a.). Tudi ta film je nastal po nekem naključnem srečanju. Na neki zabavi sem srečal moža, ki je nosil duhovniški ovratnik. Ko sem ga vprašal, katera je njegova cerkev, je rekel, da je nima, temveč da opravlja delo protestantskega kaplana v zaporu. Nato mi je povedal zgodbo o tem moškem, ki je bil nedolžen, a so ga vseeno obsodili na smrtno kazen. Ta film, ki sem ga posnel o njem, je bil neke vrste zadnja rešitev pred njegovo gotovo smrtjo. In uspelo nam je - guverner Južnega Illinoisa ga je pomilostil. Sem pa zato bil prisoten na usmrtitvi njegovega sojetnika. Povem vam, ko si v sobi skupaj s takšnim zlom, je to zelo podobno prisotnosti ob izganjanju hudiča. Vse v tebi zamrzne. To sem občutil samo dvakrat v življenju. Drugič je bilo z očetom Amorthom."

Čeprav Friedkin velja za mojstra žanrskega filma na splošno, pa legendarni režiser meni, da prave groze dandanes ne najdemo v filmih. "Največji horor današnjega časa je islamski terorizem. Naključen pokol popolnoma nedolžnih ljudi, kot se je to zgodilo v napadih v Barceloni, Nici in drugje." Režiser je konferenco sklenil s prošnjo, naj ne podležemo prevladujočemu vzdušju sekularizma v današnji družbi. "Rotim vas, ne bodite pretirano skeptični. Ne vemo, kaj sploh počnemo tukaj, kako smo prišli sem ali kam gremo. Ali gremo po smrti kam drugam? Nekateri menijo, da ja, drugi da ne. Razlikovanje med vero in skepticizmom v resnici sploh ni tako pomembno. Pomembna je radovednost. Zaradi nje sem tudi posnel ta film."

Iz Benetk
Matic Majcen

Na začetku me je bilo predvsem zelo strah. Občutil pa sem tudi neverjetno sočutje do te ženske. V tistih trenutkih sem spoznal, da je lahko ta svet zelo nepredvidljiv. Sam sem v življenju velik skeptik, ampak sem vseeno prepričan, da je bilo to, kar sem videl, avtentično. V življenju sem videl že veliko podobnih stvari - vuduje na Jamajki, plemenske obrede po Južni Ameriki, a do zdaj nikoli nisem verjel, da je tudi izganjanje hudiča lahko avtentično.

William Friedkin o snemanju izganjanja hudiča

Moj prvi film je bil dokumentarec o afroameriškem moškem, ki so ga obsodili na smrtno kazen (Ljudje proti Paulu Crumpu iz leta 1962, op. a.). Tudi ta film je nastal po nekem naključnem srečanju. Na neki zabavi sem srečal moža, ki je nosil duhovniški ovratnik. Ko sem ga vprašal, katera je njegova cerkev, je rekel, da je nima, temveč da opravlja delo protestantskega kaplana v zaporu. Nato mi je povedal zgodbo o tem moškem, ki je bil nedolžen, a so ga vseeno obsodili na smrtno kazen. Ta film, ki sem ga posnel o njem, je bil neke vrste zadnja rešitev pred njegovo gotovo smrtjo. In uspelo nam je - guverner Južnega Illinoisa ga je pomilostil. Sem pa zato bil prisoten na usmrtitvi njegovega sojetnika. Povem vam, ko si v sobi skupaj s takšnim zlom, je to zelo podobno prisotnosti ob izganjanju hudiča. Vse v tebi zamrzne. To sem občutil samo dvakrat v življenju. Drugič je bilo z očetom Amorthom.

Friedkin o začetku kariere