Filmarji Ingmarja Bergmana še dolgo ne bodo pozabili; njegovo delo je za bistveno zaznamovalo filmsko umetnost druge polovice 20. stoletja. Foto:
Filmarji Ingmarja Bergmana še dolgo ne bodo pozabili; njegovo delo je za bistveno zaznamovalo filmsko umetnost druge polovice 20. stoletja. Foto:

Bil je eden največjih mojstrov in eden največjih humanistov filma. Danes obstaja le malo ljudi njegovega kova. Dokazal je, da je tudi film lahko prava umetnost.

Nick James, urednik revije Sight & Sound, filmske publikacije britanskega filmskega inšituta
Ingmar Bergman: Sedmi pečat (1957)
Kot povzetek vseh vrednot Bergmanove filmske umetnosti pogosto omenjajo film Sedmi pečat.
Ingmar Bergman: Pomlad device
Film Pomlad device, ki so ga pri časopisu The Times izpostavili kot enega od velikih 'kiksov' Ingmarja Bergmana, je prejel oskarja za najboljši tujejezični film.
Ingmar Bergman: Tišina
Tudi Ingmar Bergman je ustvaril nekaj neposrečenih filmov; eden od njih naj bi bil za gledalca menda zares mučen film Tišina.

Nekateri so se o nedavno umrlem švedskem režiserju izrekli še izvirneje. Režiser Richard Attenborough je ob Bergmanovi smrti izjavil, da je svet izgubil velikega režiserja, čigar delo je ogromno naučilo tudi druge filmarje. Direktor filmskega festivala v Cannesu Gilles Jacob je dejal, da je Bergman "zadnji od velikih, saj je dokazal, da je lahko filmska umetnost tako globoka kot literatura".

Vodja festivala, ki je Bergmana z nagrado za življenjsko delo počastil leta 1998, je še dodal: "Bil je režiser človeškega bivanja, človeške bede, bede ženske ..." Bergman je bil eden zadnjih, ki je znal na pretanjeno ujeti najbolj subtilne 'zanke' človeške duše in tako na filmsko platno zanesti človeški značaj v vseh njegovih pojavnih oblikah.

Ob boku starim slikarjem in skladateljem
Filmi Ingmarja Bergmana zato niso potrebovali bombastičnih posebnih učinkov. Bili so bliže starejšim oblikam umetnosti. Zato je tudi direktor Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju Alexander Horwath o Bergmanu povedal: "Bergmanovo delo ne pušča dvomov, da so film in njegove izrazne oblike tako močne kot pri starejših umetnostih: glasbi ali slikanju."

Bergman je bil le eden, drugega ne bo nikoli
Dokaz za to, da je bil Bergman zares velik mojster prikazovanja človeškega življenja, je tudi njegova uveljavitev v vlogi gledališkega režiserja. V tej vlogi je še posebej zaznamoval danski teater, v katerem je deloval v sedemdesetih in za film navdušil tudi številne pozneje odlične danske režiserje. Med temi najbolj izstopata Bille August in Lars von Trier.

Ta je večkrat javno izrazil svoje občudovanje Bergmana in to potrdil s svojim demantijem sodb nekaterih kritikov, ki so ga primerjali z njegovim vzornikom. Von Trier je dejal: "To je nesmisel. Obstaja lahko le en Bergman." In po Bergmanu? Nič. Če verjamemo besedam Billeja Augusta, ki je ob Bergmanovi smrti povedal: "To je velika izguba. Zelo sem pretresen ... Bili so Kurosawa, Fellini in potem Bergman. Zdaj je odšel tudi on."

O Bergmanu se je izrekel tudi švedski ministrski predsednik Fredrik Reinfeld: "Njegovi filmi so nesmrtni. Ingmar Bergman je bil eden največjih dramatikov tega sveta - za številne je bil absolutno največji. Menim, da je težko razumeti izjemen Bergmanov prispevek k švedski filmski industriji in k švedski dramatiki."
Trije 'zgrešeni streli' Ingmarja Bergmana
Čeprav nesporno eden največjih mojstrov sedme umetnosti vseh časov, pa tudi Ingmar Bergman ni bil nezmotljiv. Pri britanskem časopisu The Times so ob Bergmanovi smrti 'pretresli' režiserjevo kariero in poleg treh biserov - omenili smo jih zgoraj - izpostavili tudi tri največje Bergmanove 'kikse'. Prvič naj bi Bergman 'mimo ustrelil' s filmom Ladja za Indijo (Skepp till India land, 1947), menda zelo 'shematično' in obrtniško melodramo o napol slepem in od svoje družine odtujenem kapitanu.

Drugi domnevno slab film je Bargman posnel leta 1959. To je film Pomlad device (Jungfrukällan), s katerim je Bergman po Sedmem pečatu še enkrat izkazal svojo fascinacijo s srednjim vekom. Gre za film o posilstvu in plenjenju tuje lastnine, ki se dogaja na Švedskem v 14. stoletju. Trditev The Timesa, da je to eden najslabših Bergmanovih filmov, sicer nekoliko spodbija to, da je ravno ta film leta 1961 prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Zadnjo 'napako' je Ingmar Bergman zagrešil leta 1963, in sicer s filmom Tišina (Tystnaden), za gledalca kar nekoliko preveč mučno in depresivno študijo osamljenosti in obsesivnosti, ki je obenem tudi alegorija o spolnosti in smrti.

Polona Balantič

Bil je eden največjih mojstrov in eden največjih humanistov filma. Danes obstaja le malo ljudi njegovega kova. Dokazal je, da je tudi film lahko prava umetnost.

Nick James, urednik revije Sight & Sound, filmske publikacije britanskega filmskega inšituta