Po vrsti let nagrajevanja (razmeroma) majhnih filmov, kakršna sta bila pravljica Oblika vode in novodobni vestern Dežela nomadov, je letošnji favorit film, ki je v kinematografih zaslužil že skoraj milijardo dolarjev. Tako zelo visokoproračunski filmi v sezoni nagrad niso dominirali že okoli 20 let.
Zadnji film z oskarjem v glavni kategoriji, ki je zaslužil več kot sto milijonov dolarjev, je bila Affleckova Misija Argo. Člani Akademije imajo načeloma raje kot blockbusterje manjše, morda celo neodvisno producirane filme, kakršni so bili Mesečina, že omenjena Dežela nomadov in CODA. Tudi lani je zmago odnesel ne-zelo-tipično-oskarjevski, odbit film Vse povsod naenkrat, ki do samega konca sezone nagrad v resnici ni imel statusa favorita.
Celo Misija Argo, ki je z 232-milijonskim zaslužkom v kinodvoranah pobrala tri oskarje, je majhen film v primerjavi z Oppenheimerjem. Za bolj realistično primerjavo se moramo vrniti vse v leto 2004, ko je na oskarjih slavil Peter Jackson s tretjim delom Gospodarja prstanov, Vrnitvijo kralja. To je bil orjaški film z 1,6-milijardnim zaslužkom in, pod črto, z enajstimi oskarji. In podobno nadvlado nad konkurenco popkulturni analitiki za nedeljo napovedujejo Oppenheimerju.
V očeh Akademije večje ni boljše
Ta obrat je še toliko zanimivejši zato, ker je v resnici zadnjih dvajset let v kinematografih pripadalo blockbusterjem. V tem času smo si lahko oči pasli na Avatarju, Črnem panterju, novem Top Gunu, Vitezu teme in seveda na množici spektaklov iz Marvelovega filmskega vesolja.
Nad tem trendom množične kulture vsi v filmski industriji niso navdušeni – spomnimo se samo nejevoljnih izjav Martina Scorseseja o tem, kako filmi o superjunakih "niso pravi filmi" – in verjetno se tudi zato člani Akademije raje elitistično nagibajo k manj tradicionalnim, pogojno drznejšim nagrajencem. Ne pozabimo, da je denimo leta 2020 oskarja za najboljši film prvič dobil film, ki ni v angleščini, južnokorejska razredna satira Parazit.
Dolga leta je torej na oskarjih veljalo, da "veliko" pomeni "slabo"– trend, ki bi ga Akademija, na lovu za gledanostjo in relevantnostjo, rada spremenila. Ko na primer Vitez teme leta 2009 ni dobil nominacije za najboljši film, so pravilnik spremenili tako, da so glavno kategorijo razširili na deset naslovov. Leta 2018 so poskusili uvesti novo kategorijo, "popularen film", a je bil odziv javnosti in stroke tako negativen, da so morali po nekaj tednih svojo odločitev preklicati.
Taki razkoli na oskarjih niso nič novega. Že na čisto prvi podelitvi, daljnega leta 1929, so podeljevali dve glavni nagradi: "izjemen film" ter "najboljši samosvoj in umetniški film" – prvo je dobil vojni film Krila Williama Wellmana, zadnjo pa nemi vestern Zarja v režiji F. W. Murnaua.
Zlato leto Titanika
Kadar so za oskarje nominirani filmi, ki jih je v kinematografih videlo več ljudi, je seveda tudi gledanost same podelitve boljša. Najbolj gledana podelitev je bila tako denimo 1998, ko je s konkurenco pometel Titanik. Film je pobral 11 oskarjev, James Cameron pa je z odra tulil, da je "kralj sveta" (kar je bil sicer citat iz filma, op. n.).
In letos v naboru ni en, pač pa kar dva filma z milijardnim zaslužkom: poleg Oppenheimerja je tu še Barbie, prav tako nominirana za najboljši film. Organizatorji držijo pesti, da je to recept za večjo gledanost podelitve – v zadnjih letih jo v živo namreč spremlja le še ena tretjina množice, ki je televizijo vklopila za zmago Titanika. Lani so našteli 18,7 milijona gledalcev.
"Tako je približno desetkrat lažje," je voditelj nedeljske slovesnosti Jimmy Kimmel priznal v enem od nedavnih intervjujev. "Če ni nihče videl filmov – in to se dogaja, zgodilo se je tudi v letih, ko sem jaz povezoval podelitev –, nimaš nobene skupne točke, iz katere lahko izhajaš."
En blockbuster ne more rešiti oskarjev
V resnici pa glavni dejavnik za gledanost podelitve ni samo priljubljenost filmov tistega leta: pomembnejša dejavnika, dolgoročno, sta vse večja fragmentiranost popkulture in zaton tradicionalnega ("linearnega") gledanja vsebin. Med posameznimi leti so nihanja, a splošne smernice (upadanja) ostajajo iste. Primer: zmago Vrnitve kralja je v živo videlo 43,5 milijona ljudi, leto pozneje pa zmago (veliko manj priljubljene) Punčke za milijon dolarjev skoraj enako – 42,1 milijona ljudi.
Barbenheimer je darilo
Vseeno pa se je treba zavedati, da je t. i. "Barbenheimer" redek fenomen, ki se ga je Akademija z veseljem oklenila: obema filmoma skupaj so namenili 21 nominacij. Najbrž tudi zato, ker sta njuna priljubljenost in popkulturna odmevnost v precejšnjem kontrastu s trenutno situacijo v filmski industriji. Spomnimo samo na lansko dvojno stavko scenaristov in igralcev, ki je odprla javni diskurz o rabi umetne inteligence, nadomestilih s predvajanjem na pretočnih platformah in prihodnosti industrije.
Zmaga za tradicionaliste
V resnici Oppenheimer pooseblja klasičen pristop k filmskemu ustvarjanju, ki se v sodobnem Hollywoodu včasih zdi zastarel in preživet. Pretočne platforme (z izjemo Netflixa) hirajo in le stežka vračajo vložene zneske. Zaradi stavke je ponudba v kinematografih v letu 2024 osiromašena, kar se že pozna na obisku. Da se v teh razmerah lahko Oppenheimer – tradicionalna, triurna, kompleksna drama – odreže bolje kot Aquaman in Antman skupaj, je nepričakovana in dobrodošla izjema.
Podelitev oskarjev bo potekala v prenosu televizije ABC iz gledališča Dolby v Hollywoodu, že četrtič jo bo vodil komik Jimmy Kimmel.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje