Ko so novinarji pred kratkim podrezali vanj, če še stoji za svojo nekdanjo izjavo, da Hollywood ustvarja preveč blockbusterjev, je Steven Spielberg komentiral: "Še vedno tako mislim. Spomnimo se še, kako je umrl vestern, in napočil bo trenutek, ko bodo šli filmi o superjunakih po njegovih stopinjah."

"To seveda ne pomeni, da ne bodo posneli nobenega vesterna več in da se superjunaki ne bodo nikoli vrnili. Seveda so tovrstni spektakli v polnem razmahu. Pravim samo, da imajo ti cikli v popularni kulturi omejen čas. Nastopil bo čas, ko bo mitološke zgodbe zamenjal drug žanr, o katerem ta hip razmišlja kak mlad režiser."

Spielberg seveda ni prvi, ki filme o superjunakih primerja z vesterni, in primerjava ni nesmiselna: od šestdesetih, ko so velikemu platnu nazadnje vladali "kavboji in indijanci", ni bilo nobenega žanra, ki bi si izboril tako velik odstotni delež vsega filmskega občinstva kot zdaj filmske adaptacije stripov. Obenem je med obema modeloma precej vzporednic: v obeh primerih je v ospredju junaštvo, po navadi pred kuliso nasilnega konflikta, moralno pokončni junak pa se zavzema za pravice šibkejših. Klasični liki, kakšna sta bila Zorro in Osamljeni jezdec, so služili kot prototipi za zgodnje like zamaskiranega superjunaka.

Filmov ni toliko, le njihova promocija je megalomanska
No, trenutno se franšizam o superjunakih v kinematografih ne da izogniti in programske sheme velikih studiev napovedujejo, da jih bomo v naslednjih petih letih dobili še vsaj 25. (Kar ni sicer niti slučajno primerljivo z zasičenostjo z vesterni v petdesetih, ko so posneli več vesternov kot vseh preostalih žanrov skupaj. Obenem je treba vedeti, da letos v Hollywoodu daleč najbolje služi studio Universal, ki v svojem repertoarju nima niti ene same stripovske franšize.)

Omeniti velja tudi, da stripovski filmi v kinodvoranah vladajo šele nekje od preloma tisočletja, medtem ko so vesterni s konkurenco pometali skoraj pet desetletij (od dvajsetih let 20. stoletja dalje). Zaton tako najbrž še ni tik pred vrati - konec koncev žanru tudi ne grozi, da bi izgubil občutek za komercialnost in odjadral v smer eksperimentiranja. Josh Trank je na primer Fantastične štiri zastavil skoraj kot indiedramo z veliko dialogi, pa mu je studio film praktično izpulil iz rok, Edgar Wright pa je bil zaradi svoje nekonvencionalne vizije lani odpuščen kot režiser Ant-Mana.

Vsakomur kdaj prija pokovka, a ne pripisujmo ji globine
Podobno kot Spielberg je v nedavnem intervjuju za Deadline razmišljal Alejandro G. Iñárritu. "Po mojem mnenju ni nič narobe s tem, da si s superjunaki obseden pri sedmih letih, ampak to, da nikoli ne odrasteš, se mi zdi bolezensko."

"Včasih mi prijajo, ker so preprosti in osnovni in grejo lepo skupaj s pokovko. Težava je v tem, da se včasih delajo, da so globoki, češ da temeljijo na grški mitologiji. V resnici pa so zelo desničarski. V njih se vedno pobijajo ljudje, ki verjamejo v druge stvari in niso to, kar junaki hočejo, da bi bili. To mi gre na živce. Občinstvo je tako zelo izpostavljeno preobratom in eksplozijam in podobnemu 'sranju', ki ne načenja vprašanja, kaj pomeni biti človek."

Proti je tudi Peter Jackson
Tudi Peter Jackson je menda zavrnil ponudbo, da bi režiral film za studio Marvel. Njegova utemeljitev: ni se hotel pridružiti "hollywoodskemu trendu blockbusterjev". Čeprav je seveda precej ironije v tem, da se novozelandski režiser lahko za svojo globalno slavo zahvali uspehu trilogije Gospodar prstanov (in v manjši meri trilogije Hobit). "Industrija je s prihodom tehnologije nekako izgubila smer," je Jackson komentiral za spletno stran Moviefone. "Vse gre v smer franšiz in superjunakov. V življenju nisem prebral niti enega stripa, tako da sem avtomatično hendikepiran, ker me to ne zanima."