Finski mojster, ki sodi med najbolj izrazite avtorje evropske kinematografije, se je s tokratnim filmom, predstavljenim že v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer je prejel nagrado FIPRESCI, ustavil v francoskem obmorskem pristaniškem mestu Le Havre, kjer se sreča z aktualno evropsko problematiko nezakonitih beguncev. V Le Havre se zateče nekdanji pisatelj in razvpiti boem Marcel Marx, ki zadovoljno živi med svojim najljubšim barom, službo in ženo Arletty. Tam spozna mladoletnega afriškega begunca in se z dobršno mero optimizma in solidarnosti spopade z brezbrižnostjo birokratske in policijske mašinerije evroameriške civilizacije.
Utopistična pravljica o današnji Evropi
Ganljivo pripoved "o človečnosti in srčnosti, ki vrača vero v svet, v katerem živimo", kot je v Ekranu zapisala Špela Barlič, Kaurismäki umirja z absurdnim humorjem, ki ga zna najti na najbolj nepričakovanih mestih. Film, ki ga kritiki ocenjujejo za režiserjev najbolj pereč in aktualen film, zavije v svoj prepoznavni obvladan slog brez kakršne koli pretencioznosti.
Res pa je, da je ciničnega humorja in jedke ironije manj kot v prejšnjih filmih finskega režiserja. Tem elementom se je odrekel v prid utopistični pravljici, ki z ljubeznijo in jezo spregovarja o Evropi danes, a kljub realnosti, ki izpodbija avtorjevo optimistično vizijo, usmerja gledalce, da se obupano oklepajo vere v človeštvo, so zapisali v ArtForumu.
Odročno pristanišče, ki ga še Francozi ne poznajo
Režiser je v intervjuju za Indiewire povedal, da se kljub resnemu vprašanju priseljencev, ki v »lepši svet« potujejo v tesnih kontejnerjih in v njih tudi umirajo, ni želel v celoti soočiti s temnimi platmi težave, saj je želel ustvariti spodbuden film: »Ko ni nobenega upanja, tudi ni razloga, da bi bili pesimistični.«
Tema je bila osnovna ideja in ideja o beguncu, ki je s čolnom zapustil Afriko, je predstavljala začetni impulz za film, ki je predstavljala kar nekaj težav pri iskanju lokacije snemanja. Kar nekaj časa je iskal ustrezno mediteransko pristanišče in se vozil ob španskih, portugalskih, francoskih obalah ter v Biskajskem zalivu. Le Havre na severu Francije je bila skorajda zadnja možnost, ki pa se je izkazala za najbolj avtentično prizorišče; napol pozabljeno mestece, ki ga še Francozi slabo poznajo, in v katerega ne moreš pripeljati po naključju, ampak ga najdeš le, če si namenjen tja, pristanišče opisuje režiser.
Toplo in ravnodušno otožno družinsko snidenje
V Varietyju so zapisali, da je Le Havre kot toplo družinsko snidenje, film veselega in lahkotnega vzdušja. Skorajda sodobna pravljica, a tudi ravnodušno otožna v Kaurismäkijevem prepoznavnem slogu, ki ponuja "režiserjev običajni meni: brezizrazno igro, razbrazdane obraze, politično sočutje, hiperstilizirano mizansceno in z ljubeznijo osvetljene razpadajoče točilnice", kot dodaja kritik Screed Dailyja.