71. najprestižnejši festival na svetu bodo sicer zaznamovale številne organizacijske spremembe. Festival je v primerjavi z lani prekinil sodelovanje z Netflixom, zaradi česar bo program prikrajšan za nekaj odmevnih filmov, kot sta Roma Alfonsa Cuarona in Druga stran vetra Orsona Wellesa. Svež veter po drugi strani prinaša dejstvo, da bodo glavno tekmovalno žirijo pod predsedstvom igralke Cate Blanchett večinoma sestavljale ženske ustvarjalke, med njimi tudi Kristen Stewart, Léa Seydoux in Ava DuVernay.
Poleg tega so organizatorji popolnoma prevetrili festivalski urnik. Novinarji od zdaj naprej ne bodo več tisti, ki bodo prvi videli film, temveč se bo najprej odvila svetovna premiera z rdečo preprogo. S tem se želi festival izogniti bliskovitim in predvsem ekstremnim odzivom na filme, ki so se na družabnih omrežjih pojavili, že preden je filmska ekipa sploh zakorakala po rdeči preprogi. Nekatere režiserje so takšni odzivi popolnoma dotolkli, zadnji odmeven primer tega je bil na primer Xavier Dolan s filmom Samo konec sveta leta 2016. Festival je obenem dokončno ukinil tudi sebke na rdeči preprogi in jih označil za "vulgarne" in "groteskne".
V senci vseh teh ukrepov pa je morda celo najbolj presenetljiv vidik letošnjega festivala ta, da je kljub neuradnim napovedim pred festivalom s programa izpadlo mnogo eminentnih filmskih imen, med njimi Mike Leigh (Peterloo), Laszlo Nemes (Sunset), Terrence Malick (Radegund), Claire Denis (High Life), Brian De Palma (Domino), Zhang Yimou (Shadow), Xavier Dolan (The Death & Life of John F. Donovan) in še kdo. To bi znova utegnilo iti na mlin jesenskim festivalom, kakršna sta Benetke in Toronto. Kljub temu Cannes še naprej ostaja festival številka ena za zagotavljanje največje mogoče odmevnosti filmskim projektom in tukaj je 10 filmov, ki pred začetkom festivala obetajo največ.
V tekmovalnem programu 71. cannskega festivala, ki se bo sklenil 19. maja, se za zlato palmo poteguje 21 filmov. Poleg otvoritvenega Everybody Knows iranskega režiserja Asgharja Farhadija med drugim še filmi režiserjev, kot so Stephane Brize, Matteo Garrone, Jafar Panahi, Pawel Pawlikowski, Spike Lee, Jean-Luc Godard, Nuri Bilge Ceylan ter tri režiserke - Eva Husson, Nadine Labaki in Alice Rohrwacher.
Žiriji predseduje avstralska igralka Cate Blanchett, ob njej pa bodo o zmagovalcih odločali še kanadski režiser Denis Villeneuve, ruski režiser Andrej Zvjagincev, njun francoski kolega Robert Guediguian, ameriška scenaristka Aba DuVernay, kitajski igralec Čang Čen, burundska pevka Khadja Nin, francoska igralka Lea Seydoux in njena ameriška kolegica Kristen Stewart. Novost tokratne izvedbe festivala je, da bodo zlate palme, ki so jih pretekla leta v skladu s tradicijo podeljevali v nedeljo, podelili dan prej.
V Cannesu bo prisotna tudi slovenska kinematografija, tudi na filmski tržnici, na kateri bo Slovenski filmski center predstavil štiri slovenske celovečerce. Prvi bo prvenec scenarista in režiserja Darka Štanteta Posledice, na ogled bo tudi Zgodovina ljubezni scenaristke in režiserke Sonje Prosenc. Tretji film, s katerim se bo predstavila Slovenija, bo Zgodbe iz kostanjevih gozdov režiserja Gregorja Božiča. Kot zadnji pa bo na ogled še Košarkar naj bo režiserja Borisa Petkoviča, torej najbolj gledan slovenski film v letu 2017.
1. The House That Jack Built
Glavna novica letošnjega festivala je nedvomno ta, da se Lars Von Trier po 7 letih od nespretne šale o nacizmu in posledični prepovedi organizatorjev vendarle vrača na Azurno obalo. Od njegovega filma tudi tokrat ne pričakujemo nič manj kot mojstrovino, 155-minutni film o serijskem morilcu z Mattom Dillonom in Umo Thurman pa iz prvih objavljenih kadrov tudi dejansko obeta veliko. Zdaj lahko samo upamo, da ne bo Von Trier med svojim bivanjem v Cannesu spet ušpičil kaj samosvojega, da se ne bo spet zameril pregovorno občutljivemu vodstvu festivala.
2. The Man Who Killed Don Quixote
Morda celo še bolj razveseljiva vrnitev na avenijo Croisette pa je tista režiserja Terryja Gilliama. Nekdanjemu članu skupine Monty Python je po 29 letih nezgod in nesrečnih naključij, ki so nenehno prekinjali produkcijo filma, vendarle uspelo končati svojo različico zgodbe o Don Kihotu. Vseeno pa premiera filma tudi zdaj visi v zraku. Zaradi kompleksne in dolgotrajne produkcije filma nad projektom še vedno visi tožba nekdanjega producenta, ki poskuša v teh dneh na vsak način preprečiti prikazovanje filma v Cannesu. Festival se je na čelu s programskim direktorjem Terryjem Fremauxom v tem sporu trdno postavil na stran režiserja, a nadaljnja usoda filma ostaja negotova. Tudi če v naslednjih dneh prve projekcije Don Kihota dejansko bodo, bo redna distribucija filma do zgladitve sporov še vedno pod velikim vprašajem.
3. The Image Book
Letos mineva natanko 50 let, odkar je režiser Jean-Luc Godard skupaj s kolegoma Claudom Lelouchom in Françoisom Truffautom pozval organizatorje canskega festivala, naj prekinejo festival v znak solidarnosti s študenti in delavci, ki so maja leta 1968 protestirali po vsej Franciji. Ta gesta je nepovratno zaznamovala zgodovino festivala in je pripeljala do ustanovitve neodvisne sekcije Štirinajst dni režiserjev (Quinzaine des réalisateurs), kjer od takrat predstavljajo bolj opozicijsko naravnane filme prebojnih režiserjev. Godard se pol stoletja po teh dogodkih z novim filmom v Cannes vrača kot ikona svetovnega filma, veliko vprašanje pa je, ali se bo režiser sploh udeležil dogodka. V skladu s svojo samotarsko naravo ga denimo ob njegovem zadnjem filmu Zbogom jeziku (2014) ob Azurni obali ni bilo.
4. BlacKkKlansman
Politično vzdušje v ZDA ne bi moglo biti bolj primerno za nov film Spika Leeja, ki se v svojih celovečernih filmih že 40 let ukvarja z vprašanjem afroameriške skupnosti onstran luže. Njegov novi film BlacKkKlansman je adaptacija istoimenskega romana Rona Stallwortha o temnopoltem detektivu, ki se infiltrira v lokalno skupino Ku Klux Klana in se postopoma prebije na čelo njihove hierarhije. V filmu nastopajo John David Washington, Adam Driver, Laura Harrier in Topher Grace, film pa obeta, da bo Leeja po nekoliko medlem filmu Chi-Raq (2015) spet vrnil med vroča režiserska imena ameriškega filma.
5. Cold War
Pet let po izjemnem in nepričakovanem uspehu filma Ida (2013) je nov film posnel tudi režiser Pawel Pawlikowski. Prve podobe iz filma sugerirajo, da se bo ta poljsko-britanski avtor še naprej držal prepoznavne črno-bele kulise in zgodovinskega konteksta. Tokratni film spremlja ljubezensko zgodbo v vzdušju hladne vojne med vzhodnim in zahodnim političnim blokom, del filma pa se odvija tudi v nekdanji Jugoslaviji.
6. The Wild Pear Tree
Turški režiser Nuri Bilge Ceylan je nepogrešljiv gost canskega festivala. V zadnjih 15 letih je na festivalu osvojil že 4 odmevne nagrade, za svoj zadnji film Zimsko spanje (2014) celo tisto najpomembnejšo, zlato palmo. Novi film Divja hruška vsaj po naslovu in dolžini obeta nadaljevanje avtorjevega prepoznavnega pristopa. S svojimi 188 minutami trajanja in referenco na delo ruskega pisatelja Antona Pavloviča Čehova bo film verjetno predstavljal še en viden izdelek trenda t. i. "počasnega filma", še vedno dokaj ekstremne tendence v svetovnem art filmu, ki je v tem desetletju s pomočjo režiserjev, kot sta Lav Diaz in Apichatpong Weerasethakul, posegla po najvidnejših festivalskih nagradah sveta.
7. Three Faces
Iranski režiser Jafar Panahi zaradi prepovedi iranskih oblasti še vedno ne sme zapustiti svoje države, a je kljub prepovedi ustvarjanja v tem desetletju na skrivaj posnel nekaj svojih najboljših filmov, vključno s Taksijem (2015), s katerim je osvojil zlatega medveda na Berlinalu. Film Trije obrazi bo verjetno tvoril še en pomemben delček režiserijevega sila inteligentnega ustvarjanja, premierne projekcije pa se kljub uradnemu pismu festivalskih organizatorjev, naslovljenemu iranski vladi, po vsej verjetnosti ne bo smel udeležiti. Poleg Panahija se je v tekmovalnem programu letošnjega Cannesa znašel še en režiser, ki v svoji državi preživlja kazen zaradi svojega umetniškega ustvarjanja, in sicer ruski režiser Kiril Serebrenikov.
8. Climax
Gaspar Noé bo tri leta po necenzurirani 3D-ljubezenski zgodbi v filmu Ljubezen prikazal film Climax, ki bi utegnil predstavljati še eno drzno avanturo s podobno tematiko. Francoski režiser s filmoma, kot sta Nepovratno (2002) in V praznino (2009), že vso kariero kaže, da zanj ne obstajajo nikakršne zavore v filmskem ustvarjanju, in čeprav se njegovi filmi pogosto srečajo z mešanim odzivom kritikov, vsak njegov nov izdelek filmoljubom prinese pravo šokterapijo, kar je sila redka dobrina v današnjem filmskem svetu.
9. Wildlife
Potem ko je lani med filmske režiserke v Cannesu stopila Kristen Stewart s kratkim filmom Come Swim (2017), bo letos podoben korak ubral še igralec Paul Dano, ki bo predstavil svoj prvenec Wildlife. Na tem projektu je očitno zelo dobro uporabil svoja poznanstva iz sveta filma, saj poleg njegovega dekleta Zoe Kazan v njem nastopata Carey Mulligan in Jake Gyllenhaal. Glede na to, da so film po pomembnosti uvrstili šele v četrto tekmovalno sekcijo Teden kritike, gre sklepati, da bo šlo za manjšo, bolj osebno dramo, ki je sicer priredba istoimenskega romana Richarda Forda iz leta 1990.
10. Solo: A Star Wars Story
Filmi franšize Vojne zvezd po Disneyjevem prevzemu te blagovne znamke niso več tako težko pričakovani kot pred kakšnim desetletjem, saj nove filme v seriji dobivamo kot po tekočem traku v tempu enega filma na leto. Solo, predzgodba o muhastem tihotapcu Hanu Solu, ki ga je v izvirnih filmih nepozabno upodobil Harrison Ford, po filmu Rogue One znova prinaša izlet zunaj osnovne pripovedne linije franšize. A če bo tudi tokratni film vsaj približno tako dober kot omenjeni, potem bo predstavljal pravo osvežitev po brezidejnem Poslednjem jediju (2017). V vsakem primeru bo Solo prve projekcije 17. maja doživel prav v Cannesu, teden pozneje pa bo že igral v kinih pri nas.
Spodaj si lahko pogledate napovednike za nekatere izmed filmov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje