Kriminalna drama Lawless, drug skupni projekt avstralskega režiserja Johna Hillcoata in njegovega rojaka Nicka Cava (skupaj sta posnela že vestern The Proposition, omeniti pa morda velja še video za The Bad Seeds oz. njihovo pesem Babe, I'm On Fire). Zgodbo o tihotapcih, postavljeno v Virginio v tridesetih letih 20. stoletja, kljub pretežno avstralsko-britanski ekipi opisujejo kot "tipično ameriški" film. Z bluegrassom obarvano glasbeno podlago je kakopak ustvaril Cave, igralska zasedba pa ni nič manj zvezdniška: poleg vseprisotne Jessice Chastain (svet jo je po zaslugi Drevesa življenja "odkril" šele na lanskem Cannesu, a zdi se, da smo jo od takrat videli v malem morju filmov) so tu še Avstralci Guy Pearce, Mia Wasikowska in Jason Clarke, Britanec Tom Hardy kot vodja tihotapskega klana, Gary Oldman kot čikaški mafijec in Shia LaBoeuf.

"Umazani realizem"
Filmu niti najbolj navdušeni ne pripisujejo pretiranih možnosti za zlato palmo, češ da niti slučajno ne dosega kakovosti Bonnie and Clyde (ta film si je Hillcoat namreč po lastnih besedah menda vzel za vzgled), lahko pa bi nagovoril vse, ki v t. i. mainstream kinematografiji pogrešajo grafične prizore nasilja (v Lawless smo priča rezanju grla, kastraciji in vročemu katranu na golem hrbtu) in dobre stare strelske spopade v maniri Ala Caponeja. O "brutalnosti" filma je na tiskovni konferenci spregovoril tudi LaBoeuf: "Film je kaotičen, umazan in realističen. Vse skupaj ni bilo preštudirano kot kak balet, pač pa je še neobtesano."

Gre sicer za adaptacijo romana The Wettest County in the World, ki ga je o (menda resničnih) tihotapskih podvigih svojega dedka napisal Matt Bondurant. Nick Cave ob tem priznava, da si je pri pisanju scenarija vzel določene svoboščine: "Mislim, da koncept 'resnične zgodbe' niti ne obstaja. Mene osebno je prevzel okus knjige; pritegne me kombinacija klasične ljubezenske zgodbe in pretiranega nasilja. Nasilje samo po sebi me v filmih sicer ne zanima, kar je inovativno in razburljivo, je to, kako ga tematizira John Hillcoat: vse skupaj je brutalno, hitro mimo in za seboj pusti čisto zmešnjavo."

Včasih alkohol, danes mamila, deluje pa nikoli ne
Mojster mračne lirike opozarja tudi, naj nas zgodovinska tematika ne zavede: "Na svoj način je to zelo moderen film. Prohibicija obstaja še danes, in še vedno je popolna polomija - še posebej, ko gre za t. i. vojno proti mamilom." Tom Hardy, ki je v Cannes prišel pod goščo dolge brade, se strinja: "Za legalizacijo mamil obstaja dober argument, za nasprotno stališče pa malo manj dober. Moje stališče: vsakemu svoje, da te le ne zalotijo."

Vedno sijajna Marion Cotillard
Čeprav se letošnji seznam filmov v tekmovalnem sporedu Cannesa bere kot enciklopedija mojstrov avtorskega filma in igralskih zvezd, pa premiere v prvih dneh večinoma niso dosegle visokih pričakovanj. Francoski oskarjevec Jacques Audiard (Prerok) je, denimo, že predstavil svoj težko pričakovani Rust and Bone, ki se ni izkazal za tako mojstrovino, kot so vsi upali, da se bo - se pa zato recenzenti že zdaj večinoma strinjajo, da bi si igralsko nagrado festivala zaslužila Marion Cotillard za svojo vlogo dreserke živali, ki je v napadu orke izgubila obe nogi, in se skuša iz depresije zvleči z zvezo z varnostnikom in rokoborcem.

Garrone o pogubnosti "instant" slave
Odzivi so bili prav tako mešani po projekciji Reality, novega filma Italijana Mattea Garroneja, ki ga poznamo kot avtorja pretresljive Gomorre. Reality je ostra satira na temo resničnostne televizije in njene pogubne moči; v filmu spremljamo usodo preprostega neapeljskega ribiča, ki ga sanje o preboju med tekmovalce v italijanski različici Big Brotherja skoraj spravijo ob pamet. Mimogrede: Garrone je svojega protagonista našel v zaporniški gledališki skupini. Aniello Arena, ki še vedno služi svojo kazen (in zato ni mogel priti v Cannes), je podnevi smel hoditi na snemanja, ponoči pa se je vračal za zapahe.

Mungiu: še vedno ne sinonim za lahkotne filme
Do zdaj edini res omembe vreden prispevek, tako vsaj ocenjuje poročevalec britanskega Independenta, je v Francijo poslal dobitnik zlate palme leta 2007, Romun Cristian Mungiu. Beyond the Hills je pretresljiva tragedija o izkušnjah dveh mladih žensk v primežu fanatične verske skupnosti.

Po Ubil sem svojo mamo in Namišljenih ljubeznih se je s svojim tretjim celovečercem (pri pičlih 23 letih!) v Cannes vrnil tudi kanadski čudežni deček Xavier Dolan. Film Laurence Anyways je z dvema urama in štiridesetimi minutami eden najdaljših na festivalu, in to je po splošnem konsenzu vsaj za kako uro preveč. Zgodba je postavljena v obdobje med 1989 in 1999, kar Dolanu ponuja lepo priložnost za poigravanje s svojo značilno retroestetiko, še posebej, ker do konca 80. in začetka 90. let mladi filmar menda goji prav posebno ljubezen.

No, za uspešno "letino" seveda še ni prepozno: govori se, da se bo novi film Michaela Hanekeja, Love z Isabelle Huppert v glavni vlogi, vpisal med njegove največje mojstrovine, stroka pa prav tako nestrpno čaka vrnitev francoskega "enfanta terribla" Leosa Caraxa. Njegov Holy Motors je nenavadna konceptualna zgodba o vzporednih življenjih, v kateri med drugim nastopita Eva Mendes in Kylie Minogue.