Burgerjev film Circus Fantasticus morda res ni bil deležen obilne medijske pozornosti, a je zato prepričal žirijo, ki so jo tokrat sestavljali predsednik žirije režiser Boris Palčič, igralka Judita Zidar, televizijski publicist Drago Pečko, producent Ljubo Struna in pisatelj Milan Rakovac, ki je filmu dodelila šest vesen. Poleg vesne za najboljši igrani film, si je Circus Fantasticus prislužil še nagrade za režijo, stransko vlogo, masko, ton, glasbo in za dodatek še kodakovo nagrado za fotografijo (zanjo je poskrbel Diviš Marek).

Žirija je v utemeljitvi zapisala, da "film Circus Fantasticus prepleta surovi naturalizem z magično poetiko in nam tako odpira popolnoma nov pogled na vojno" in ob tem izpostavila prizore s tankom in trupli na peščeni plaži, ki po njihovem mnenju sodijo v antologijo slovenskega filma.

In zakaj je Circus Fantasticus dobil druge nagrade?
Robert Flanagan, ki je poskrbel za ton, je imel, glede na to, da gre za film brez besed, kar zahtevno vlogo - tudi tišina mora biti povedna in v 'pravi meri' posneta - oziroma kot piše v utemeljitvi gledalca "izjemno domišljena in natančna zvočna podoba sugestivno, včasih tudi grobo, vodi skozi zgodbo v svetu brez besed". Zato tudi ne preseneča, da je film dobil tudi nagrado za glasbo, ki je delo Draga Ivanuše. Za konec pa si je vesno s stransko vlogo prislužil Ravil Sultanov, ki mu je uspelo s "svojo pojavnostjo in artistično veščino na subtilen način izraziti večplastnost svojega lika", meni žirija.

Piran - Pirano: nagrada z najboljši scenarij in žensko igro
Vojnović je, po številu nagrad, s tremi vesnami na drugem mestu. Poleg nagrade za montažo, ki je šla Janezu Briclju, si je za glavno žensko vlogo vesno dobila mlada igralka Nina Ivanišin, ki je "prepričljivo in strastno izrazila razdvojenost v spopadu med čustvi in ideologijo mladenke v prelomnem zgodovinskem obdobju". Tretjo nagrado pa je dobil Vojnović za najboljši scenarij. Kot meni žirija "epska zgodba, postavljena v vojni in povojni Piran, popelje gledalca po poti življenjskih "usod glavnih likov, ki se znajdejo na bojišču etničnih in ideoloških sporov". "Ob zgodovinskih okoliščinah, ki silijo ljudi v črno-bele odločitve, Vojnovićevi liki ohranijo človeškost, presegajoč zgodovinska nasprotja, v tolerantnejše sobivanje ljudi ob meji."

Nagrade za igro
Sledi Škafarjev Oča, ki je svetovno premiero doživel na beneškem filmskem festivalu in je v Portorožu dobil dve nagradi; za fotografijo (Marko Brdar) in posebne dosežke (Sandi Šalamon). Za povrh pa je žirija revije Stop, ki so jo sestavljali igralka Saša Pavček, igralec Primož Bezjak in novinar Miha Brun, podelila Sandiju Šalamonu, ki v Škafarjevem filmu igra Sina, nagrado Stopov igralec leta 2010 in z njo tudi 1.000 evrov. Po mnenju Stopove žirije je Šalamonu uspelo z minimalnimi sredstvi naravno, občuteno in prepričljivo razkriti bogat notranji svet odraščajočega človeka.

V skupnem preseku to torej pomeni, da so nagrade za igro šle 'vsaka v svojo stran' oziroma v drug film, celo v tej meri, da je nagrada za glavno moško vlogo razdeljena med dva igralca: Jurija Zrneca (Gremo mi po svoje) in Gojmirja Lešnjaka (Trst je naš!). Prvi je z obilico humorja in ironično distanco konsistentno upodobil taborniškega starešino, drugemu pa je s toplino in samoironijo uspelo izraziti komičnost in tragičnost svojega lika. Vesen za stransko žensko vlogo letos niso podelili.

Drugi nagrajeni filmi
Najboljši dokumentarni film je Majoš Amirja Muratovića, ki je z občutljivo kamero in brez komentarja uspel prodreti v večplastnost iniciacijskega ljudskega običaja v Gančanih pri Beltincih. Koni Steinbacher pa se je z animiranim filmom Mrtvaški ples lotil sodobne interpretacije srednjeveške freske in jo prikazala na domiseln in sarkastične način. Vesno za kratki film je prejel Peter Bratuša za 10 let, ki prikazuje zgodbo plesnega para. Poleg že naštetih nagrad so vesno za scenografijo podelili Dušku Milavcu in Sandi Popovac, ki sta oblikovala prostor v filmu Cirkus Columbia (ne, ne gre za Circus Fantasticus), vesno za kostumografijo je prejela Bjanka Ursulov (Neke druge zgodbe), kodakovo nagrado za najboljši študentski film pa Mina Bergant (Moški).

Zavidljiva raven produkcije
Glede na to, da se je v preteklosti pogosto slišalo o slabi ravni slovenske filmske produkcije, je letošnja bera slovenske filmske produkcije, po besedah Borisa Palčiča, na zavidljivi ravni. Težave, ki se pojavljajo pri nekaterih filmih, niso toliko v estetiki ali umetniški izraznosti, pač pa so bolj tehnične narave Predvsem pri celovečercih je bila produkcija po besedah Palčiča izjemno raznolika. "Včasih smo imeli težavo vzpostaviti meter, na osnovi katerega bi stvari med seboj primerjali in ocenjevali, po drugi strani pa je to govorilo tudi o tem, da imajo različni avtorji zelo svoje pristope."