Ta teden na spored slovenskih kinematografov končno prihaja nadaljevanje kultnega filma Trainspotting. Režiser filma Danny Boyle in igralec Ewen Bremner sta po premieri filma T2 Trainspotting na filmskem festivalu v Berlinu za MMC spregovorila o zapuščini prvega filma in o izzivih, ki jih je prineslo nadaljevanje.

Drugi Trainspotting je v razvojni fazi dolgo nosil naslov The Least Unfamiliar (Najmanj neznano). "Morali bi videti obraze predstavnikov studia, ko smo jim razkrili ta naslov," je Boyle v svojem značilnem šaljivem slogu povedal na novinarski konferenci. 60-letni režiser že od svojega prvenca Plitvi grob (Shallow Grave, 1994) velja za enega najpomembnejših britanskih režiserjev, ki film za filmom snema odmevne izdelke. Obala (The Beach, 2000), 28 dni pozneje (28 Days Later, 2002), 127 ur (127 Hours, 2010) in Steve Jobs (2015) so naslovi, s katerimi je močno zaznamoval sodobni komercialni film, za Revnega milijonarja (Slumdog Millionaire) pa je leta 2009 osvojil tudi oskarja za najboljšo režijo. S filmom T2 Trainspotting se je Boyle kot režiser prvič v karieri lotil nadaljevanja kakšnega izmed svojih filmov.

Ker je tole intervju za slovensko občinstvo, verjetno veste, kaj vas bom najprej vprašal.
(smeh) Vem!

Torej: ali je kakšen poseben razlog, da je dekle na letališču na začetku filma T2 Trainspotting ravno Slovenka?
Niti ne. Pravzprav smo najprej poskušali najti nekoga, ki bi dejansko bil iz Slovenije. Dekle, ki je na koncu nastopilo v tej vlogi, je iz Češkoslovaške (igralka Tereza Duskova prihaja iz Češke, op. ur.). To pa samo zaradi tega, ker je bila najboljša, kar smo jo takrat lahko našli. A ne gre toliko za to. Edinburg se je v tem času spremenil. Vizualno sicer ne tako zelo, ker gre za zgodovinsko mesto. Ima nove tramvaje, ampak jih nihče ne uporablja, zato smo na začetku filma postavili Rentona v enega izmed njih. Tisto, kar se je spremenilo, je energija mesta. Zgodila se je velika eksplozija mladih študentov. Skoraj četrtino prebivalstva zdaj tvorijo študentje, ob tem pa je tudi velika migrantska populacija, ki večinoma izhaja iz vzhodne Evrope. Veliko je, denimo, Poljakov, zato bi lahko to dekle ravno tako bilo iz Poljske. Ampak to je bil predvsem lep način, da smo Rentona, ki misli, da je en tip Evropejca, vrnili v njegovo mesto, kjer ga je zamenjal drug tip Evropejca. Njemu nerazumljiva nova Evropa se je medtem naselila v njegovo mesto, medtem ko je on pohajkoval po Amsterdamu, ki skupaj z Edinburgom bolj spada v staro Evropo.

T2 Trainspotting je v nasprotju s prvim filmom zapolnjen s pozitivnimi sporočili, obenem pa je tudi manj izzivalen. Vas je kdaj skrbelo, da je prvi film morda imel negativen vpliv na ljudi, ker bi ga lahko marsikdo interpretiral v smeri, da so trde droge zabavne?
Pri prvem filmu je bilo vedno tako sveže to, da je o drogah govoril na nemoralizirajoč način. V tistem času je bilo ves čas slišati ogromno moraliziranja glede te tematike. Vsi javni vzgojitelji so govorili, da droge škodijo, "ne počnite tega", "neumni ste", a so ljudje kljub temu hodili ven konec tedna in so jemali mamila, pa to vseeno niso bili neumni ljudje. Jemali so jih, ker jim je bilo to všeč. Zabavali so se. Število smrtnih žrtev je bilo presenetljivo nizko, čeprav so mediji seveda vedno izpostavljali posamezne primere, ko je kdo umrl od prevelikega odmerka ekstazija ali pa je imel alergično reakcijo nanj. Prvi film je bil poskus, da bi se z ljudmi o mamilih pogovarjali na razumen način. Mamila so bila nekaj, kar so ljudje tako ali tako poznali. Občinstvo Trainspottinga je že tako ali tako vedelo vse o njih, film jim ni pokazal nekaj, o čemer ne bi vedeli ničesar. Ob tem pa je treba seveda poudariti, da so liki v obeh filmih zelo ekstremni. Živijo v skrajnostih, njihovo vedenje je privzdignjeno. A to je bilo zgolj zaradi dramatičnosti in gledalčevega užitka. Dramo greste gledat ravno zato, da vidite, kako se pred vami odvijajo skrajnosti. Že zelo zgodaj smo sprejeli odločitev, da bomo tudi v drugem filmu prikazali uporabo mamil, a je v njem tudi nekaj njene ironične uporabe. Dandanes je, denimo, viagra priljubljena droga mnogih, ker gre pač za moške v srednjih letih. (smeh) Boyeva odvisnost od kokaina je spet na drugi strani način, da bi se še naprej počutil mlad. A najpogostejši način, na katerega se ljudje srečujejo s heroinom, je v bolnišnici. Če preživite hudo nesrečo ali se vaše življenje bliža koncu, boste po vsej verjetnosti na morfiju, da se vam ni treba spopadati s telesno bolečino. Ulična uporaba heroina po drugi strani temelji na tem, da uporabnikom prihrani spoprijemanje s čustveno bolečino. Če bi izpostavili en glavni učinek, ki ga ima heroin, je to, da odpravi čustveni nemir. In to je način, zaradi katerega je uporabljen v tem filmu po prizoru na barju, ko se pogovarjajo o Tomu in o mrtvem dojenčku. To je tudi edina zares eksplicitna zloraba heroina v tokratnem filmu.

Če bi T2 Trainspotting snemali leto dni pozneje, po brexitu in nastopu Donalda Trumpa bi imeli zdaj pred sabo temačnejši, bolj jezen film?
Ne vem. Morda. Politiki smo raje pustili, da je sama našla pot v film, kot pa da bi neposredno govorili o njej. Ljudje si nato s tega vidika v vsakem primeru sami domislijo svoje interpretacije, kar je sicer točno tako, kot mora biti. Pri Trainspottingu ni tako kot v filmih Kena Loacha, ki si film že vnaprej postavi tako, da lahko obdela neko družbeno temo. V vsakem primeru pa bo s tem filmom na dan prišlo tisto, kar je trenutno še posebej pereče na Škotskem. Škotska bo namreč ostala v Evropi. Nobenega dvoma ni. Na Škotskem je 60 odstotkov ljudi glasovalo za ostanek v Evropski uniji. Škotska bi raje zapustila Veliko Britanijo kot pa Evropo. Mislim, da se bodo odcepili od Velike Britanije in bodo sami zaprosili za članstvo v Evropski uniji. Videli bomo, kako se bo to odvijalo, ampak to se bo zagotovo zgodilo. In pa seveda Trump. Ko smo ustvarjali film, je že bil na obzorju, a takrat se še nihče ni zavedal, kako dominantna figura bo postal.

Za film, ki nosi naslov Trainspotting, je v njem nenavadno malo dejanskega opazovanja vlakov, saj je to početje v obeh filmih omenjeno in prikazano zgolj bežno. Kaj vam opazovanje vlakov predstavlja kot metafora?
Gre za neke vrste obsedenost. Ljudi, ki to počnejo, pogosto okličejo za geeke. To besedo dandanes povezujemo z internetnimi geeki. To so ljudje, ki so obsedeni s podrobnostmi. Opazovalci vlakov so zgodnja verzija takšnih internetnih geekov. Naslov izhaja iz resničnih opazovalcev vlakov, ki so si zapisovali številke parnih lokomotiv, ko so prihajale na postajo. Liki v Trainspottingu so podedovali ta naziv, ker so na enak način obsedeni s filmi o Jamesu Bondu. Ali pa z glasbo, o čemer nenehno govorijo v knjigi in deloma tudi v prvem filmu. V času prvega filma tega ni bilo tako veliko na sceni. Danes to počnejo vsi. Vsi pišejo bloge o vsem mogočem. Gre za obsesijo, ki je zelo moška. Ni veliko žensk, ki bi to počele. Gre za izredno moški svet obsesij s podrobnostmi. Irvine Welsh heroinske odvisneže imenuje "prikriti romantiki" (closet romantics), ker pravi, da je ta obsedenost s podrobnostmi nekakšna maska pred tem, kako romantični v resnici so. In heroin je kot mamilo izredno močno za te ljudi. Hrani se z njimi. Če se ga dotaknejo, so izgubljeni. To je zelo zanimiv del Welsheve knjige. So ljudje, ki heroin vzamejo samo enkrat, potem pa nikoli več ne pomislijo nanj. Po drugi strani pa imate ljudi, ki lahko heroin samo enkrat kadijo in bo nato z njimi celo življenje kot neka senca, ki bo nanje padla v trenutkih krize. To so prikriti romantiki – ljudje, ki si nočejo priznati lastne romantičnosti in jo raje zakrivajo z obsesivnostjo, geekovstvom in z različnimi opazovanji.

Prvi Trainspotting je izšel leta 1996, torej ravno v času, ko je Tarantinov Šund (Pulp Fiction, 1994) začel širiti svoj vpliv na druge filmske ustvarjalce. Filma imata v svojem filmskem slogu kar nekaj vzporednic. Je Šund vplival na vas pri ustvarjanju Trainspottinga?
Šund mi je zelo všeč. Prvič sem ga videl, ko smo bili na filmskem festivalu v San Sebastianu s filmom Plitvi grob, v katerem je igrala Kerry Fox, in to je bil moj prvi film z njo. Ona mi je povedala zanj, rekla mi je: "Ta film moraš videti!" Čudovit film je. Koliko je vplival name? V resnici nate vpliva čisto vse. Morda si ne priznaš, da gre za neposreden vpliv, a zagotovo gre zanj.

Eden izstopajočih elementov Trainspottinga je seveda tudi glasba. Ali so skladbe, ki so glasbena podlaga obeh filmov, v celoti vaš izbor in odsevajo vaš osebni okus za glasbo?
Da, v glavnem. V svoji karieri sem posnel samo en film, kjer sem drugim pustil besedo pri izboru glasbe, in to je bilo pri Odštekanem življenju (A Life Less Ordinary, 1997). V Hollywoodu imajo te svoje tako imenovane "specialiste za glasbo", ki pridejo in ti ponujajo skladbe, in ta proces mi res ni všeč. Veliko raje sam sprejemam takšne odločitve. Je pa to vsekakor zahrbtno, ker zdaj ne premorem več takšnega poznavanja glasbe, kot sem ga imel takrat, ko sem bil mlajši in sem snemal prvi Trainspotting. Zdaj se moram malo bolj naprezati, da bi našel prave stvari. V tem drugem filmu sem poskušal priklicati gledalčev mišični spomin glede najbolj prepoznavnih skladb iz prvega filma. Gre za iste skladbe kot tam, gledalec jih prepozna, a so obenem tudi nove in drugačne. Tu je prenova skladbe Lust for Life skupine The Prodigy, pa nova različica pesmi Born Slippy skupine Underworld. V drugi polovici filma v ospredje stopi skupina Young Fathers, ki izhaja iz istega stanovanjskega naselja kot Irvine Welsh. In na neki čuden način se njihova glasba zelo dobro sklada s hiphopom, čeravno sami niso ne vem kakšni oboževalci hiphopa. To, da smo za ta film našli skupino Young Fathers, je bilo veliko olajšanje.

Je bila skladba Lust for Life že od začetka vaš prvi izbor za uvodni prizor Trainspottinga?
Mislim, da. Ne spomnim se. Da, vedno je bila prvi izbor. Edina stvar, ki smo jo spremenili, je lokacija govora Izberi življenje (Choose Life) v prvem filmu. Sprva je bil namreč v scenariju umeščen na sredino filma, a smo ga pozneje premaknili na začetek. Lust for Life pa je bil vedno mišljen za tek po ulicah. Gre za krasen komad za tek. Ob tem je bil Tommy obseden z Iggyjem Popom. Že v izvirni knjigi imate prizor, ki govori o njem. V tem novem filmu smo poskusili vstaviti prizor s flashbackom Tommyja na Iggyjevem koncertu v dvorani Barrowland v Glasgowu, ki je resničen koncert, na katerega je šel Irvine Welsh. A ta načrt še ni izšel, zato smo ta prizor zavrgli. Smo pa zato Lust for Life uporabili tako, da malo podrážimo gledalca v prizoru, ko gramofonska igla pade na ploščo. Jasno je, da ljudje to pesem pričakujejo od tega filma, a smo z njim zavlačevali vse do konca.

Po nekem naključju ravno na tokratnem Berlinalu predstavljajo digitalno restavrirano različico Cameronovega Terminatorja 2, ki, tako kot vaš film, nosi kratico T2. Ste morali za T2 Trainspotting res prositi za dovoljenje, da ste lahko to kratico uporabili v naslovu?
Ne. To pa zato, ker gre samo za kratico. To ni uradni, pravni naslov Terminatorja 2. Zato sem se na novinarski konferenci šalil glede tega, ko sem rekel, da če bi te fante vprašali, kako bi želeli, da se imenuje nadaljevanje filma o njih, bi vam rekli T2. (smeh) Tako si vsaj sam predstavljam njihov smisel za humor.

Kaj menite o ideji, da bi Trainspotting dolgoročno postala serija, podobna filmom The Up Series (1964—2012) Michaela Apteda, kjer bi na vsakih 20 let preverili, kaj se dogaja z istimi liki, ob tem pa opazovali družbene in politične spremembe, ki se odvijajo okrog njih?
To je pravzaprav bil delno vpliv pri tem filmu. V času, ko je Apted začenjal to serijo, so na televiziji vrteli eno drugo oddajo – ni bila dokumentarna kot njegova –, ki se je imenovala The Likely Lads (1964—1966), v kateri nastopata dva mlada moška iz delavskega razreda v Newcastlu na severu Anglije. Takrat je bilo na televiziji zelo nenavadno slišati glasove delavskega razreda v kontekstu igrane komedije. Bila je izredno uspešna in potem se je 7 let pozneje vrnila na zaslone pod naslovom Whatever Happened to the Likely Lads? (1973—1974). Spomnim se, kako sem to gledal, in takrat se je vame naselila ta zamisel iz filma Seven Up! (1964), da bi se vrnili in preverili, kako so se ljudje spremenili ali pa ne.

Je s Trainspottingom zdaj konec?
Ne vem. Bobby (Robert Carlyle op. a.) je zelo navdušen nad idejo, da bi posneli film po Welshevi knjigi The Blade Artist, ki govori samo o Begbieju. A tega ne bi mogli ravno oklicati za T3, to bi bila bolj izpeljanka (spin-off). Nekako tako, kot dandanes studia Marvel in DC izpeljujeta svoje like v smeri, v katero danes v filmskem svetu pač gre vse skupaj. Ne vem, ali je to dobra ideja ali ne, ampak v vsakem primeru gre za odlično knjigo.