m. Tak vtis je nanj naredil Biserni gumb, filmski esej o vodi, spominu in genocidu, ki ga podpisuje živa legenda dokumentarnega filma, čilski režiser Patricio Guzmán.

Voda je kozmična sila, ki služi kot posrednik med človekom in vesoljem, je kompleksna - a v znanosti povsem usidrana - misel, iz katere čilski dokumentarist Patricio Guzmán zgradi svoj fascinantni novi film, Biserni gumb, ki mu je na lanskem Berlinalu prinesel srebrnega medveda za najboljši scenarij. Biserni gumb nadaljuje, kjer se je končal Guzmánov prejšnji, prav tako mednarodno hvaljeni dokumentarec Nostalgija po svetlobi (2010), v katerem je 74-letnemu veteranu uspelo povleči vzporednici med na videz nezdružljivima poslanstvoma: med astronomi, ki se v iskanju izvora našega vesolja obračajo k zvezdam, in družinami, ki še vedno iščejo sled za "izginulimi" svojci, žrtvami vojaške diktature.

Tako kot znanstveniki tudi fimar išče globlje vzorce v pojavih, ki jih je preučeval. Guzmán, ki je po mnenju stroke - in po zaslugi svojega epskega, tridelnega dokumentarca Bitka za Čile (1975-1979) - najrelevantnejši filmski avtor v zgodovini naroda, je v zrelih letih zaplul v vode esejističnega, reflektivnega filma, ki daje čudovit izraz v dovršeni fotografiji Katella Djiana. Politično in poetično se v filmu prepletata v kozmični viziji, ki jo režiser na več mestih pričvrsti na povsem oprijemljive zgodovinske mejnike. Tako denimo izvemo zgodbo o Jemmyju Buttonu, patagonskem staroselcu, ki se je vkrcal na britansko ladjo in v eni sami plovbi čez ocean "stopil iz kamene dobe v industrijsko revolucijo" - proces, ki se je, na Jemmyjevo nesrečo, izkazal za nepovratnega. Spet drugje nam avtor, ki film tudi narira, pove zelo osebno zgodbo o prijatelju iz otroštva, ki je utonil v morju (in s tem v njem zasadil strah pred tem naravnim elementom) ali pa poslednje pripadnike plemena kawéskar sprašuje po besedah v njihovem jeziku. ("Bog? Ne, te besede pa nismo poznali. Policija? Prav tako ne.")

Poleg osupljivih posnetkov ledenikov so najmočnejši prizori v filmu verjetno tisti, ki - brez naprezanja k škandaloznosti - rekonstruirajo umore, ki jih je med diktaturo kot po tekočem traku vršila vojaška hunta, in postopek, s katerim so trupla privezovali na kose odsluženih tračnic in jih s helikopterjev spuščali v ocean. "Ko v Nemčiji govorimo o holokavstu, je po navadi treba kazati kupe trupel," je po premieri fima zapisala novinarka Süddeutsche Zeitunga. "Guzmán pa podobne dogodke iz čilske zgodovine pokaže z vso mirnostjo in resnostjo, zaradi česar je film še toliko močnejši."

Biserni gumb lahko še ujamete na platnu Kinodvora. Režiser bi se moral ljubljanske premiere udeležiti, a mu je bolezen preprečila pot, na nekaj naših vprašanj je zato odgovoril po elektronski pošti.

Jug Čila je za večino sveta popolna neznanka: je tudi za Čilence terra incognita? Prebivalci male Slovenije si težko predstavljamo, kako je živeti v deželi, ki je "tako dolga, da v večini učilnic na steno niso mogli obesiti zemljevida v enem kosu". Je delitev zemljevida na severni, osrednji in južni del dežele samo praktična ali pa ima tudi kak globlji pomen?
Velika večina Čilencev pozna mesto na severu, ki se imenuje Antofagasta (približno tisoč kilometrov severno od Santiaga, op. n.), in mesto na jugu, ki se mu reče Puerto Montt (na jugu osrednjega dela države, op. n.). S tem hočem povedati, da skrajnih točk v obe smeri ne pozna skoraj nihče, kar še posebej velja za pokrajino pretokov in fjordov na skrajnem jugu. Ozemlje na skrajnem severu je v našo zavest prešlo na koncu 18. stoletja, ko se je država zapletla v vojno s Perujem in Bolivijo, da bi se polastili področij, bogatih s solitrom.

Kako ste prišli na idejo, na zgodovino Čila zreti iz perspektive vesolja? Nikoli še nisem slišala koga, ki bi povlekel tako jasno vzporednico med vodo in politiko. Je v vas tudi kanec filozofa?
Niti slučajno se nimam za filozofa. Kar počnem, je, da vidim povezanost in odnose med Zemljo in vesoljem. Natančneje, med Čilom in vesoljem. To je samo pripovedni pripomoček, kot kateri koli drug.

Biserni gumb z lahkoto briše meje med osebno in kolektivno zgodovino, poezijo, refleksijo itd. Je jasna ločnica med jezikom (filmske) fikcije in dokumentaristike sploh mogoča? Resničnosti vendar ne konstruiramo samo prek objektivnosti.

Nobeden od "velikih" dokumentarcev iz zgodovine filma - od Nanooka s severa naprej - ni strogo "objektiven". Objektivnost ne obstaja, v nobenem umetniškem izrazu. Dokumentarec odseva avtorjev zorni kot, pa naj se ta opira na samega nase ali na katero koli vejo znanosti, verovanj, itd. Nikoli se realnosti ni konstruiralo zgolj z uporabo nečesa, kar naj bi se imenovalo "objektivnost".

Se je rdeča nit Bisernega gumba v resnici začela povezovati, ko ste v muzeju naleteli na gumb neznane žrtve, ki ga je rja pod vodo pripojila na tirnico, na katero je bilo privezano zdaj že zdavnaj razkrojeno truplo?
Vedno je pametno najti neko rdečo nit za zgodbo, čeprav seveda ni neobhodno. V primeru te zgodbe sem na jugu naletel na zgodbo Jemmyja Buttona, staroselca, ki se je pustil začarati bisernemu gumbu, ki mu ga je podaril eden od prvih britanskih pomorščakov v tistih krajih. Zaradi tega gumba se je Jemmy z Angleži - in s še tremi svojimi rojaki - vkrcal na ladjo in odpotoval v Veliko Britanijo. Ta zgodba in pa gumb, ki spominja na izginule žrtve Pinochetovega režima, sta gotovo dve skrajnosti zgodovine.

Tragične zgodbe Jemmyja Buttona, ki je nekaj let preživel v Angliji in se nato vrnil domov, a se ni mogel nikoli več zares prilagoditi, v Evropi skoraj nihče ne pozna. Naj si jo razlagamo kot parabolo o tem, da izguba maternega jezika pomeni izgubo lastne identitete? Se to trenutno dogaja s poslednjimi predstavniki staroselskih plemen v Patagoniji? Izginjajo, ker izginja njihov jezik?
V resnici je jezik prvo, kar izgine, ko nekega ljudstva ni več: od nekaterih jezikov ljudstev na jugu Čila ostajajo samo še posamezne besede. Le še nekaj ljudi je, ki znajo svoj prvi jezik govoriti tekoče, na primer Gabriela Paterito, ki jo vidimo v filmu. Na srečo je neki jezikoslovec v Santiagu sestavil slovar, ki povezuje jezik kaweskar in španščino.

Staroselci na ozemlju današnjega Čila so živeli v sožitju z morjem. Kasneje, izvemo v filmu, so ljudje izgubili svojo vez z vodo. Zakaj? Pomeni "sprava" z morjem tudi spravo s preteklostjo?
Verjetno ni resnično naključje, da smo v Čilu obdani s približno štiri tisoč kilometri obale, na drugem koncu pa s štiri tisoč kilometri gorovja. Govorimo o državi, ki ima približno sto kilometrov v širino in na tisoče kilometrov v dolžino, obdana pa je z naravnimi elementi. Nihče še ni zares globlje analiziral tega položaja.

Bi sami ton svojega filma opisali kot pesimističen? Konec koncev nam pripoveduje, da je med ljudstvom Jemmyja Buttona in izginulimi žrtvami diktature ("los desaparecidos") minilo več kot sto let, pa so nekatere poteze holokavsta zelo podobne. Zdi se, da zgodovina v resnici ni učiteljica življenja, kot trdi stari latinski rek.
Res je, da se iz zgodovine nismo naučili veliko. Vseeno pa sem, vsaj v tem primeru, optimist. Verjamem, da bodo Čilenci postopoma rešili spomin na ljudstva z juga, še posebej po zaslugi nemira in radovednosti današnje mladine.

Film je v domovino prispel ovenčan s priznanji, med drugim s srebrnim medvedom berlinskega filmskega festivala. Kako je bil sprejet v Čilu? So ga predvajali na televiziji, v kinu, na festivalih? Ali pa še vedno obstajajo težnje k pokopavanju zgodovine?
Filma nikoli niso predvajali na državni televiziji, verjetno zato, ker je institucija v krizi, ki ji ni videti konca, in ker se načeloma zoperstavlja takim delom. So pa Biserni gumb predvajali v nekaterih kinematografih (15 tisoč gledalcev), zdaj pa začenja svojo pot po šolah, gimnazijah in univerzah. V Santiagu obstaja festival dokumentarnega filma, ki sem ga pravzaprav jaz ustanovil pred 15 leti, in tam je film naletel na topel sprejem. Seveda pa ne glede na to obstaja ogromno ljudi, ki nočejo vedeti ničesar o resnični zgodovini svoje domovine. Tako miselnost promovirata politična desnica in ljudje različnih ideologij, ki se razglašajo za nedolžne kot dojenčke.

Vam je pokrajina na jugu pri snemanju postavljala kakšne prepreke? Predstavljam si, da je moralo biti težko z vso opremo in ekipo krmariti med ledeniki, ki ste jih poskušali posneti.
Na nekatere konce se da brez težav priti z zmogljivim terencem, za plovbo pa potrebuješ hitro jadrnico z motorjem. K sreči smo naleteli na neki par - ona je bila Kanadčanka, on pa Novozelandec - ki nas je vzel na krov za dve enajstdnevni potovanji. Prepluli smo več prelivov, tudi preliv Beagle in zaliv Reloncaví. Brez zunanje pomoči tega filma danes ne bi bilo.

Pesnik Raúl Zurita v filmu izpostavi, da je treba trupla pokojnih vrniti družinam, da jih svojci lahko pokopljejo in na tak način dobijo nekakšen zaključek. Se to morda dogaja v Čilu: narod ne more zapreti temnega poglavja v svoji zgodovini, ker za toliko ljudmi ni ostalo nobenega sledu? Ali pa odpuščanje ni mogoče, dokler krvniki Pinochetovega režima nekaznovano uživajo na prostosti?
Seveda, dokler lahko mučitelji in ugrabitelji starega režima mirno uživajo na svojih domovih, ne da bi se bali kakršnih koli posledic, je to samo dodaten razlog za podaljševanje kalvarije prizadetih družin. Verjamem, da nočne more ne bo konec, dokler družine izginulih ne bodo dobile priložnosti, da pokopljejo kosti svojih mrtvih.

Najavili ste, da je Biserni gumb drugi del filmske trilogije o geografiji in zgodovinskem spominu, ki ste jo začeli z dokumentarcem Nostalgija po svetlobi. Kam obračate pogled zdaj, ko ste snemali že v puščavi in na morju?
Sklepni del trilogije bomo snemali v tistem predelu Andov, za katerega obstaja sum, da je bil prav tako odlagališče trupel za zračne sile v času diktature. Toda ne glede na te tragične dogodke bi rad raziskal ta zid, ki v povprečju meri tri tisoč metrov v višino in ki je že od nastanka Čila dalje kriv za našo odrezanost od sveta.

Ana Jurc