Režiser in scenarist Amir Muratović se v svojem najnovejšem dokumentarnem filmu Zadružni dom poglobi predvsem v vprašanji, kako ti domovi dihajo danes in kaj jih čaka v prihodnosti.

V zadružnih domovih skoraj obvezna bife ali gostilna
Zadružni domovi so danes prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še zmeraj v njih srečamo zadružne trgovine, skladišča kmetijskih pridelkov in skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju, piše v napovedi filma.

Velik jugoslovanski projekt zgraditve teh domov so zagnali decembra 1947, se pravi v času povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije. V pičlih petih letih je bilo po Jugoslaviji zgrajenih na tisoče zadružnih domov, kar ne bi bilo izvedljivo brez množične mobilizacije ter prostovoljnega in udarniškega dela. V Sloveniji so sicer načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov, dejansko pa je bilo nato zgrajenih več kot 300.

Tudi v sodelovanju z arhitekti slovenskega modernizma
Pri njihovem projektiranju so sodelovali pomembni arhitekti slovenskega modernizma. Načrti so bili tipski, vendar prilagojeni regionalnim značilnostim in velikosti kraja. Prva povojna zadružna domova sta zrasla na Predmeji nad Ajdovščino in na Cvenu pri Ljutomeru. Obenem je potekala agrarna reforma in modernizacija podeželja, zato je bila gradnja skrbno dokumentirana v časopisju in filmskih obzornikih.

Obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji so leta 2021 pripravili arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko. S projektom Skupno v skupnosti − 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so takrat zastopali Slovenijo na Arhitekturnem bienalu v Benetkah.

Sorodna novica Skupno v skupnosti: prilagodljivi in trdoživi prostori so ključni za delovanje skupnosti

Marsikje še danes podporni stebri kmetijske dejavnosti
"Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom, ki je prevladujoči objekt v urbanem tkivu, je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, zelo ga je spodbujal Janez Evangelist Krek. V številnih okoljih po svetu je bolj razširjeno kot pri nas in je lahko dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Zadružni domovi so bili zgrajeni kot podporni stebri kmetijske dejavnosti s trgovinami, skladišči, sušilnicami sadja, posojilnicami, pa tudi namenjeni izmenjavi znanja in upravljanju skupnosti. Marsikje po Sloveniji večino teh vlog še vedno opravljajo," piše v napovedi dokumentarca.

Filmska pripoved delno sledi avtorski ekipi, ki je tudi po dokončanem razstavnem projektu vključena v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. Posamezne postaje tega filmskega popotovanja so: Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki.

Skozi film, ki je bil uvrščen v tekmovalni program lanskega 26. Festivala slovenskega filma v Portorožu, se gledalstvo približa tudi dogajanju v teh še zmeraj zanimivih objektih. Kot še piše v napovedi, skozi film"potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani, denimo, plesne tečaje".