Dvojček je eden novejših (in bolj dovršenih) prispevkov razvpitega žanra skandinavskega noirja; kriminalna serija je premiero na norveški državni televiziji doživela šele pred petimi meseci. Pot do osmih epizod prve sezone pa je bila dolga: sorežiser in soscenarist Kristoffer Metcalfe jo je s svojim glavnim igralcem razvijal kar 15 let. (Za primerjavo s slovenskimi razmerami: proračun serije je bil 6,7 milijona evrov.)

Začetek snemanja se je med drugim prestavljal tudi zaradi Igre prestolov: Hivju je menda vsako leto znova pričakoval, da bodo HBO-jevi scenaristi lik Tormunda krvavo ubili, a se je vedno znova izkazalo, da hočejo Američani podaljšati njegovo pogodbo.

Prvo sezono Dvojčka lahko vsak četrtek ob 19.55 spremljate na prvem programu TV Slovenija.

Erik je deskar, ki živi v prikolici: klasična pojava sproščenega hipija, ki se bliža štiridesetim, a se obnaša bolj kot petnajstletnik, kot mu bo brat kmalu vrgel v obraz. Nekega dne ostane brez vsega in obišče Adama, svojega enojajčnega dvojčka, ki si je v petnajstih letih, kolikor se nista videla, ustvaril zajetno premoženje in družino: z ženo Ingrid, s katero sta se že davno odtujila, vzgajata najstniško hčerko Karin in posvojenega sina Frederika.

Med bratoma,ki sta se že pred leti razšla v slabih odnosih, se spet vname prepir, ki pa se tokrat tragično konča. Adam umre in obupana Ingrid prepriča Erika, da prevzame identiteto njenega mrtvega moža. Erik je tako končno dobil priložnost, da odraste – toda ali lahko to naredi z bratovo identiteto?

Poleg Hivja v Dvojčku nastopajo še Rebekka Nystabakk, Mathilde Holtedahl Cuhra, Funnar Eiriksson, Nanna Blondell, Vebjørn Enger, Sigrid Erdal in Ellen Birgitte Winther.

Privzeta identiteta mrtvega človeka, dvojno življenje, vse ožja zanka policije, mreža skrivnosti iz preteklosti, izvotljen zakon, umor: Dvojček prinaša klasičen žanrski nabor tem in motivov, a vsaka v sebi skriva kakšen zasuk ali nepričakovan pristop. Med drugim odpira vprašanja o možnosti "nove priložnosti" in fluidnosti posameznikove identitete. Kako daleč smo pripravljeni iti, da bi zavarovali stabilnost in ustaljenost svojega življenja?

Slikoviti Lofoti, ki pa niso zgolj sami sebi namen
Pozorni bodite tudi na osupljivo naravo Lofotov, kjer se Adam ukvarja s ponudbo za petične turiste.

Kot je za žanr značilno, tudi tukaj narava stopa v dialog z atmosfero pripovedi: gore in neprijazno vreme utrjujejo občutek ujetosti, klavstrofobije. Vseeno pa ne pričakujte turističnih razglednic: "V ospredje smo postavili zgodbo," je Metcalfe poudaril v intervjuju za revijo Variety. "Nikoli si nismo dovolili, da bi se bahali. Ko so snemalci predlagali lepe premike kamere, sem se vprašal: 'Kako veš, kako bi se kamera odzvala v tem trenutku, če še junaki ne vedo?' Enako je veljalo za delo z igralci: spodbujal sem impulzivnost, nisem jim dovolil, da bi prehitevali situacijo ali delali zaključke."