Ta ideja, ki se je sukala v glavi na smrt prestrašenega človeka, je bila izhodiščna točka za film Un año, una noche (Eno leto, ena noč), s katerim španski režiser Isaki Lacuesta tematizira grozljive posledice strelskega napada v pariškem klubu Bataclan. Leta 2015 je umrlo 90 obiskovalcev koncerta (in še 40 ljudi drugje po Parizu).
Od tistega časa je francoska filmska umetnost že večkrat tematizirala vprašanja terorizma, varnostnih groženj in kulturnih trenj, izogibala pa se je neposredni dramatizaciji resničnih dogodkov. Španec Isaki Lacuesta, dvakratni zmagovalec festivala v San Sebastianu, ki zunaj Španije še ni širše znan, pa se je s svojim ambicioznim projektom lotil točno tega.
Film, ki je torej nastal po resnični izkušnji – oziroma avtobiografski knjigi – Ramóna Gonzáleza, je svetovno premiero doživel v nedeljo na Berlinalu. Bolj kot sam teroristični napad so v ospredju psihične posledice za Ramona in njegovo dekle Celine; v filmu ju igrata Nahuel Perez Biscayart in Noemie Merlant, ki jo poznamo iz drame Portret mladenke v ognju.
V zatišju po neznanski travmi Ramón svoje življenje vzame pod drobnogled: dotedanjo službo obesi na klin in postane učitelj. Vseeno pa ga vsak stik z zvoki, vonji ali prizori tiste noči še vedno spravi na kolena. "V družbi, v kakršni dandanes živimo, in v življenjih, kakršna pač imamo, vsi počnemo ogromno količino reči, ki jih v resnici nočemo početi, ampak odlašamo s spremembami," je komentiral Lacuesta na rdeči preprogi pred premiero filma.
Celine, ki vsaj na zunaj bolje obvladuje svoja čustva, se v celoti posveti negi svojega čustveno krhkega partnerja. Postopoma se izkaže, da se na ta način samo izogiba lastnim čustvom okrog tega, kaj se je tisto noč zgodilo.
Klavstrofobičen film za klavstrofobično izkušnjo
Film poskuša gledalca potegniti v prvoosebno izkušnjo travme: večkrat preseneti z nepričakovanimi glasnimi zvoki in sunkovitimi kretnjami, ki protagonistu pred oči prikličejo fragmente napada. Na ta način poskuša ponazoriti počasno in nenehno soočanje s fragmentiranimi, potlačenimi spomini. Glasbeni leitmotiv filma je Monteverdijeva arija, ki pa se vrača v vedno bolj izmaličenih izvedbah, podobno, kot se gnetejo in maličijo protagonistovi spomini.
"Nastajanje tega filma je bilo čustveni vlakec smrti," opisuje Lacuesta, ki pravi, da je cela ekipa na snemanju doživljala celoten razpon čustev od evforije do obupa.
Prvi kritiški odzivi so večinoma pozitivni, nekateri filmu očitajo le preveliko dolžino in melodramatičnost. "S 130 minutami se ta interpretacija nedavne zgodovine morda zdi rahlo prenapihnjena – podčrtava nekatere vtise in čustva, ki že v prvo naredijo velik vtis; nekaj preudarnih rezov bi filmu samo koristilo," piše revija Variety.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje