Sorodna novica Od Anatomije padca do Jesenskega listja: kdo so nominiranci za evropske filmske nagrade

V Barceloni rojena ustvarjalka je filme začela snemati že kot otrok z 8-milimetrsko kamero, pri 19 letih pa je začela delovati v oglaševanju.

Kot so sporočili iz EFE, je Isabel Coixet v svojih filmih, pisanju in politični zavezanosti vedno zagovarjala svoja stališča in vrednote ter dala glas svojim protagonistom. Leta 2015 je prejela francosko odlikovanje red viteza umetnosti in književnosti in leta 2020 nacionalno filmsko nagrado, ki jo podeljuje špansko ministrstvo za kulturo.
Je filmska ustvarjalka z največ španskimi filmskimi nagradami goya, saj jih je prejela skupno devet. Je tudi častna predsednica Evropske ženske avdiovizualne mreže EWA.

Nominacijo za najboljšega novega režiserja na španskih nagradah goya ji je prinesel že prvenec iz leta 1989 Demasiado viejo para morir joven (Prestar, da bi umrl mlad) o dveh prijateljih, ki se preživljata s priložnostnimi deli v Barceloni.

Leta 1996 je odpotovala v ZDA in posnela film Things I Never Told You z Andrewom McCarthyjem in Lili Taylor. Film so premierno prikazali na Berlinalu in ga nagradili na mednarodnem filmskem festivalu v Solunu. Leta 2000 je ustanovila produkcijsko hišo Miss Wasabi Films, ki je producirala tudi videoposnetke in dokumentarne filme.

Nadaljevala je sodelovanje z igralci z obeh strani Atlantika. Mednarodni preboj je dosegla leta 2003 s filmom Moje življenje brez mene. Film s Sarah Polley, Scottom Speedmanom in Markom Ruffalom v glavnih vlogah pripoveduje zgodbo o mladi ženski, ki se spoprijema s smrtno boleznijo, in o tem, kako skuša kar najbolje izkoristiti preostanek življenja. Tudi tega so premierno prikazali na Berlinalu, kjer je prejel nagrado Združenja nemških umetniških kinematografov, prejel pa je tudi dve nagradi goya. Prikazali so ga tudi na drugih festivalih, med drugim v Karlovih Varih, Torontu in Londonu.

Leta 2005 je v Benetkah premierno prikazala film Skrivno življenje besed s Sarah Polley in Timom Robbinsonom o skrivnostni ženski, ki skrbi za moškega na naftni ploščadi, ki je začasno oslepel. Zanj si je prislužila nominacijo za evropsko filmsko nagrado in osvojila tri goye – za najboljši film, izvirni scenarij in najboljšo režiserko.

V Berlinu je bila še leta 2008, 2015 in 2019 s filmi Obsedenost, Nihče si ne želi noči ter Elisa & Marcela, na filmskem festivalu v Cannesu pa je leta 2009 tekmovala s trilerjem Map of the Sounds of Tokyo. Med filmi, ki jih je posnela pozneje, je tudi dokumentarec The Yellow Ceiling o skupini študentov, ki vložijo pritožbo nad spolno zlorabo. Po zaslugi raziskave za film je tožilstvo posledično spet odprlo primer spolne zlorabe v gledališki šoli.

Letos je na festivalu v San Sebastianu premierno prikazala nov igrani film Un amor.