Festival bo nocoj v Slovenski kinoteki odprl film Rjovenje (Roar, 1981) na 35-milimetrski filmski kopiji, ki sta ga režiser Noel Marshall in soproga Tippi Hedren (znana po filmu Ptiči) snemala kar enajst let. Tako bo, “kot bi gledali igrano verzijo Levjega kralja, medtem ko vam Mufasa cel film pod vratom drži žiletko,” so zapisali o njem.

Že drugič v sodelovanju z Univerzo Northumbria iz Newcastla v Angliji pripravljajo tudi strokovno Konferenco kultnega filma. Letošnja konferenca bo v petek na treh predavanjih razprla vpogled v tri skrajno različne nacionalne kontekste: italijansko žanrsko kinematografijo 70. in zgodnjih 80. let, ki jo bo predstavil stari festivalski znanec Dr. Russ Hunter z Univerze Northumbria, avstralski žanrski film, ki ga bo slovenskim gledalcem osvetlila Dr. Alexia Kannas z avstralske Univerze RMIT, in plodoviti podžanr filmov maščevanja znotraj sodobne ameriške kinematografije, o katerem bo govoril Dr. Steve Jones z Univerze Northumbria.

S prvo kurjepoltnico Mašo Peče smo govorili o tem, kaj nam lahko povedo žanrski filmi v primerjavi s komercialnimi, o cenzuri in samocenzuri v filmu, o letošnji tematski retrospektivi ter privržencih filma, ki nosi oznake kultni, eksploatacijski, off mainstream, B-film, camp.

Kako danes prepoznamo fanatičnega oboževalca žanrskega filma?
Fanatični žanrski ljubitelj je hodeča enciklopedija. Doma ima sobo, v kateri je na stotine ali tisoče izvirnih bluerayev ali pa DVD-jev z žanrskimi filmi. Po stenah ima izvirne plakate, ki jih kupuje na dražbah po spletu ali pa jih zbira že od časov, ko so te filme vrteli v kinih. Ima neskončen kompendij znanja.

Med ljubitelji so tudi zbiratelji filmskih trakov. Mainstream filme in klasike zbirajo v nacionalnih kinotekah, žanrske filme pa zbira nešteto zbirateljev – z njimi se povezujemo tudi mi, festivali žanrskega filma, in si pri njih izposodimo filmske kopije.

So žanrski filmi kritiki ali afirmacija družbe?
Rekla bi, da so bolj ali manj kritika družbe, postavljeni so naproti establišmentu. To so filmi, ki bodo vedno na obrobju, čeprav se jim reče eksploatacijski in komercialni, saj so bili v veliko primerih ustvarjeni, da bi uspeli v kinih drive-in. V resnici pa se s svojo drastično, bizarno, neverjetno govorico postavljajo pred občinstvo, ki je underground, tudi če je množično. Današnji ljubitelji kultnega filma še vedno nismo del množične kulture.

Se vam ne zdi, da kultni filmi družbo, čeprav jo kritizirajo, sprva afirmirajo? Boter se bojuje proti mafiji in patriarhatu, vendar ju najprej afirmira.
Tu sta ključna empatija in razumevanje. To, da nekaj upodabljamo, še ne pomeni afirmacije. Ideja, da nasilje podpiramo, ker ga kažemo, se mi zdi otročja. Ravno obratno – svet je že poln nasilja, spolnosti, golote, torej elementov iz teh filmov.

Torej žanrski film nastane iz občutljivosti in pozornosti do sveta?
Ne moremo jim prisoditi, da so vsi Fredericki Wisemani ali pa, da so dokumentarni na kakršen koli način samo zato, ker v njih lahko najdemo kritiko družbe. Ti filmi nastajajo iz filmskih vzgibov - ker filmarja zanima drugačna filmska govorica, ob kateri bo občinstvo šokirano in presenečeno. To so filmi, ki jih ne zanima realizem in ki se dobro zavedajo, da so filmi, torej fikcija.

Kako to, da je oznaka kultni film padla v žanrski film? Kultnost namreč določi občinstvo, ne avtor. Se lahko avtor odloči, da bo naredil kultni film?
Ja, gre za izmuzljivo kategorijo, ki ni brezčasna. Določen film verjetno ne bo kulten 50 let. Lahko postane kulten 50 let po svojem nastanku in lahko nekega dne preneha biti kulten. Oznaka kultni film preprosto pomeni, da ima film veliko bazo oboževalcev.

Zakaj so to pogosto žanrski filmi?
Verjetno zaradi njihove specifike, ker so drugačni in pretirani. Kultne jih dela njihova narava – ravno to, da niso za vsakogar in da so težko dosegljivi. Mnogi med njimi so bili v 80. letih prepovedani, še danes jih je težko najti, zlasti na ohranjenih filmskih kopijah. Že ob nastanku so hoteli nagovarjati občinstvo z drugačno senzibiliteto in takšno, ki bo o njih širila glas.

Pa lahko nekdo, ki ne prepozna vrednosti v žanrskem, B-filmu, ceni umetniške in komercialne filme?
Žanrski filmi so pogosto filmi, ki gredo čez mero dobrega okusa, logike, koherence. Ampak če nas film resnično zanima, jih moramo med njimi najti vsaj nekaj, ki nas nagovorijo.

Kaj lahko danes povedo o svetu žanrski filmi, česar filmi, obremenjeni z lastno umetniško visokostjo, ne morejo?
Sama gledam ogromno čudaških filmov in me kljub temu lahko še vedno presenetijo in šokirajo. Ti filmi nam kot cinefilom ogromno dajejo, saj so še danes radikalni, zlasti tisti iz 70. let. Radikalni so celo v primerjavi z današnjimi žanrskimi filmi, saj se danes žanr že močno ozira po umetniškem in komercialnem filmu, ki uporablja žanrske konvencije pravilno in ki občinstva ne želi odtujiti.

Zakaj so si filmarji žanra v 70. letih upali iti dlje?
To je bila posledica družbene in spolne liberacije konca 60. let. Takrat se je sprostila tudi filmska cenzura. Ko je na začetku 70. let nastopilo razočaranje, spoznanje, da svobodna ljubezen, bratstvo in enakost le ne bodo hipoma postali norma, so se ti filmi še zaostrili, postali še bolj drastični komentatorji družbe. Z bolj konservativno klimo 80. let so se seveda pozneje vrnile tudi cenzure.

Kljub temu pa ste na festivalu našli sodobne filmske avtorje, ki so še danes radikalni.
Naš častni gost je Fabrice du Welz, eden izmed sodobnih avtorjev, ki od svojega prvega filma leta 2004 dalje snema z etosom 70. let. Pripada radikalnim žanrskim filmarjem novega tisočletja. Deluje znotraj progesivne francosko govoreče struje, ki merila dovoljenega postavlja zelo visoko – temu rečemo novi francoski brutalizem, kamor so v začetku šteli bolj arthouse avtorje, kot sta Gaspar Noé in Bruno Dumont. Obenem gre za cinefilskega avtorja, ki ustvarja mešanico arthousa in žanrskega filma, čemur rečemo artsploatacija. To so običajno odrinjeni filmi, ki jih ne marata ne občinstvo ne kritika, vsaj neka mainstream kritika ne. In to preprosto zato, ker ne vedo, kaj bi z njimi počeli. So radikalni, ampak tudi omikani in psihološki.

Vaša gostja bo tudi Monica Stambrini, Italijanka, ki ustvarja dokumentarne filme.
Ja, posnela je dokumentarni film o režiserju Bernardu Bertolucciju, s katerim veliko dela. Pred nekaj leti pa je ustanovila ženski filmski kolektiv z imenom Le Ragazze del Porno oz. Pornodekleta, v katerem so zbrane filmarke, ki snemajo spolno eksplicitne filme.

Prikazali bomo njen film Queen Kong, film v žanru horrotike, torej film, ki je mešanica grozljivke in pornografskega filma. Gledalci se med ogledom tega filma lahko zamislimo nad tem, kako konservativni smo, kako nas ti eksplicitni prikazi spolnosti spravljajo v nelagodje.

So žanrski filmi v Evropi danes še lahko prepovedani?
Danes smo zelo ponosni, da ni cenzure, kar sploh ni res – filmov ne prepovedo, ampak jih preprosto ne predvajajo. Na delu je še bolj uničujoča cenzura: samocenzura. Samocenzurirajo se festivali, kinematografi in distributerji, ne nazadnje tudi filmarji.

Na konferenci pa boste predstavili nacionalne kontekste žanrskega filma. So si narodi zelo različni pri tem, kakšne žanrske filme snemajo?
Russ Hunter z Univerze Northumbria bo, denimo, predstavil italijanski zombi film. Gre za italijanski fenomen, znotraj katerega Hunter razvija tezo, ki jo je prvi postavil italijanski filmar in filmski kritik Luigi Cozzi. Namreč, da je italijanski žanrski film izrazito eksploatacijski, parazitski: producent v Italiji ne vpraša, kakšen je tvoj film, ampak kateremu ameriškemu filmu je podoben. Zato Italijani nikoli ne bi ustvarili filma Zombi 1, temveč lahko posnamejo le Zombi 2, 3, 4 in tako dalje. Žanrski filmar Lucio Fulci je svojemu ultrakultnemu filmu izbral ime Zombi 2 zato, ker se je Romerova Zora živih mrtvecev v italijanščini imenovala Zombi. Kopirajo ime, filma pa ne – njihovi filmi z izvirniki vsebinsko nimajo nobene zveze in so vedno videti zunajsvetni, ekscesni in erotizirani, tudi če gre za kanibale in zombije.

Obstaja tudi specifično slovenski filmski žanr?
V slovenski filmski zgodovini najdemo kultne filme. Takšni so, denimo, kratki filmi Karpa Godine. Že samo, če pogledamo making of njegovega kratkega filma Manjka mi Sonja Henie – če bi svet vedel zanj, bi ga kazali vsak teden nekje v New Yorku.