Viridiana, mojstrovina španskega filmskega maga Luisa Buñuela, je zaradi svoje spotakljive vsebine - gre za pripoved o skorajšnjem posilstvu mlade nune, ki jo na muho vzame pohotni stric - v Španiji ob nastanku (leta 1961) dvignila ogromen oblak prahu. Vatikan je film oklical za "bogokleten". Konzervativni desničarski režim generala Franca ga je izrinil iz španskih kinematografov. Španski filmofili so morali Viridianine ironične "špike" Cerkvi še po tem, ko je film tistega leta v Cannesu dobil zlato palmo, dolga leta gledati na skrivaj.

Ni hotel v pekel ... med papeže
Ta teden pa se je Viridiani s svojo t.i. "zlato nagrado" poklonil filmski Festival španskega filma v Malagi. Letos zato, ker mineva 25 let od smrti njenega stvaritelja, režiserja, ki je nekoč izjavil: "Upam, da po smrti ne bom šel v pekel. Samo predstavljajte si, kako med seboj kramljajo vsi tisti papeži."

Politična korektnost - zadnja skrb
Projekcija filma je bila dobra priložnost za ponovno snidenje še živečih članov filmske ekipe; v Malago je med drugim prišla mehiška igralka Silvia Pinal, ki je igrala naslovno vlogo (z Buñuelom je sodelovala tudi pri Uničevalskem angelu in Simonu Puščavniku), ter režiserjev sin Juan Luis Buñuel, ki je takrat pri filmu sodeloval kot asistent. "Film, ki je za življenja tako trpel, katerega obstoj je bil ogrožen tako v Španiji kot na tujem, je preživel in nas navdal z občudovanjem," so v utemeljitvi nagrade zapisali organizatorji. "Tudi leta 2009 ostaja dokaz družbene, etične in verske vizije, ki se močno odmika od politično korektnega diskurza. Ta poklon noče biti samo "odkupnina" za pretekle težave, ampak počastitev umetniške vrednosti čudovitega, kompleksnega filma."

Kaplja čez rob: Zadnja večerja
Mrakobni in z nadrealizmom prepojeni Buñuelov film gledalca potegne v vrtinec, ki se začne v sterilnem samostanskem oklju, vodi pa v groteskno orgijo pijanih beračev, ki v stričevi graščini uživajo ob tonih Handlove Mesije. Pohotni stari stric, pri katerem je na obisku, preden se dokončno preda Cerkvi, Viridiano zadrogira in (skoraj) posili v spanju, naposled pa naredi samomor. Viridiana je na koncu prisiljena ostati na stričevem posestvu, ki si ga mora deliti s (prav tako perverznim) bratrancem in njegovim dekletom; njena vera je nekje spotoma izpuhtela.

Največjega zgražanja Vatikana je bil deležen prizor, v katerem se berači za stričeve mizo posedejo v pozi, ki posnema Da Vincijevo Zadnjo večerjo. Takoj po koncu cannskega festivala, ki je Viridiano nagradil z najvišjim priznanjem, je Franco odstavil ministra za kulturo, ki tega "bogokletnega napada na krščansko kulturo" ni uspel pravočasno ustaviti.

Trojček ... za partijo kart
"Franco je naročil, naj vse obstoječe kopije filma zažgejo," se spominja Juan Luis Buñuel. "Jaz sem negative pretihotapil v Barcelono in od tam med ogrinjali nekega matadorja v Pariz, kjer sem jih lahko razvil." Juan Luis se spomi tudi, kako je njegov oče spreminjal konec filma, da bi ga spravil skozi sito cenzorjev. Nakazal je ménage à trois, v katerem se (zdaj že nekdanja) nuna z razpuščenimi lasmi pridruži svojemu bratrancu in njegovi punci v spalnici. Za partijo kart.

"Cenzura je grozovita stvar, a nakoncu smo zmagali!" je Juan Luis še oznanil na tiskovni konferenci v Malagi. Filma v Španiji uradno niso predvajali do leta 1977, dve leti po diktatorjevi smrti in točno na dan, ko je komunistična partija v Španiji postala zakonita.

Ana Jurc