Poseben poklon ob tej priložnosti pripravljajo v Slovenski kinoteki, kjer začenjajo z njegovim čisto prvim dokumentarno-igranim filmom Deklica s frnikulami, nadaljevali pa bodo z izidom monografije o Furlanovem življenju in delu. Ta bo izšla v prihodnjih mesecih.

Prvotno zastavljen program je bil sicer drugačen. Načrtovali so projekcije Furlanovih desetih najljubših filmov in okroglo mizo, vendar so morali zaradi epidemije novega koronavirusa to odpovedati. Zato pa bodo obletnico počastili na družbenih omrežjih in Bazi slovenskih filmov. Kot so zapisali v Slovenski kinoteki, so se želeli Furlanu pokloniti s filmi in pogovorom, "toda film, tako kot Silvan, ne pozna meja", zato vabijo na kinotečno spletno stran in družbena omrežja ter na Bazo slovenskih filmov. Tam bo od danes do 28. aprila na ogled njegov prvi dokumentarno-igrani film o filmski zvezdi Iti Rini iz leta 1998.

Silvan Furlan se je v zgodovino slovenskega filma med drugim zapisal tudi kot filmski zgodovinar in teoretik ter avtor številnih filmskih študij in knjižnih objav, s tem pa je ogromno prispeval k obujanju in ohranjanju filmskega zgodovinskega spomina ter vrisu Slovenije na svetovni filmski zemljevid.

Rodil se je 4. septembra leta 1953 v Postojni. Po diplomah iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine je specializacijo iz filmske teorije in zgodovine opravil na Katoliški univerzi v Milanu. Že v 80. letih je poskrbel za več filmskih izdaj o slovenskih in tujih avtorjih.

Med letoma 1982 in 1990 je deloval kot glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, pozneje je pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju ustanovil zbirko Slovenski film. Njegovo posvečanje filmu je bilo kar se da vsestransko in plodovito: vodil je Jesensko filmsko šolo, bil soustanovitelj Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ter eden od pobudnikov Mednarodnega filmskega festivala Kino Otok in festivala animiranega filma Animateka. Zelo dejaven je bil tudi kot član Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek – FIAF.

Iz nič do središča slovenske filmske kulture
Na čelo Slovenske kinoteke je stopil leta 1994 in jo skupaj s sodelavci v kratkem postavil v središče slovenske filmske kulture. Začel je praktično iz nič, saj so domala vsi filmi, ki jih je nekoč vrtela kinotečna dvorana v Ljubljani, ostali v nekdanjem matičnem arhivu Beograjske kinoteke.

Furlan se je zavedal pomena popularizacije same kinoteke in z njo filmske umetnosti. Prizadeval si je za ureditev statusnih in prostorskih vprašanj matične hiše ter organiziral številne retrospektive, tematske sklope in druge projekcije. Zamislil si je časopis Kinotečnik, na njegovo pobudo je nastala tudi domača art kino mreža. Bil je glavni snovalec Muzeja slovenskih igralcev v Divači. Kot scenarist ali dramaturg je pomagal veliko ustvarjalcem svoje generacije.

Z Lilijano Nedič je po naključju odkril filmski mojstrovini, ki sta desetletja veljali za izgubljeni: Ko sem bil mrtev (1916) Ernsta Lubitscha in Prvi sledovi starosti (1913) Franza Hoferja.

Dobitnik številnih priznanj
Njegov velikanski prispevek ni ostal spregledan, za svoje delo je dobil številna priznanja. Že leta 1981 zlato ptico za publicistično in muzealsko dejavnost na področju filma, leta 1989 Župančičevo nagrado za uredniško in soavtorsko delo pri zborniku V kraljestvu filma, leta 1995 pa je vsa ekipa kinoteke pod njegovim vodstvom prejela še zlato ptico za filmsko področje. Posmrtno ga je leta 2005 nagradila Mestna občina Ljubljana.