Zmagovalni film je režiser Alessandro Anderloni posnel globoko pod zemeljskim površjem. Foto: EPA
Zmagovalni film je režiser Alessandro Anderloni posnel globoko pod zemeljskim površjem. Foto: EPA
Pred obema vojnama so nosači na Triglav potrebščine nosili kar na svojih hrbtih, šele nato so na pomoč priskočili mule in konji.
Poljske gore
Prijavljenih 40 filmov je bilo razdeljenih v tri kategorije. Foto: EPA

Glavno nagrado mesta Domžale je žirija, ki so jo sestavljali Julie Summers, Michael Pause, Ines Božič Skok in Igor Likar, prisodila italijanskemu filmu Brezno. V njem režiser Alessandro Anderloni raziskuje okolje jam Spluga della Preta in se spusti tudi 800 metrov globoko. Z dvema nagradama se lahko pohvali španski režiser Jesús Bosque, ki je za Hidrofilio osvojil nagrado za najboljši alpinistični film in priznanje Planinske zveze Slovenije za najboljši plezalno-alpinistični film.

Nagrajena dva slovenska filma
Med nagrajenci sta tudi dva slovenska filma: Zadnji tovor – zgodbe iz čebelnjaka in Dežela šerp. Matjaž Fistravec je za Zadnji tovor – zgodbe iz čebelnjaka prejel posebno nagrado žirije, ki jo je prepričal s prispevkom o tradiciji povojnega tovorništva. Člani družine Lipovec imajo na panjskih končnicah domačega čebelnjaka dokaz o tem, kako so njihovi predniki - in tudi oni sami - hodili po hribih s težko prljago na lastnih in konjskih hrbtih. Za snemanje filma so se oče Alojz, sin Janko in vnuk Mitja še enkrat s konji odpravili proti Triglavu in nastal je film o časih, ki so morda nepreklicno minili.

Posebno nagrado žirije si je prislužil tudi film Potovanje rdečega boga: Mahendranat, ki ga je posnel nepalski režiser Kesang Tseten, v njem pa popisal potovanje veličastne kočije, ki jo vsakih 12 let po dolini Katmandu vlečejo razvneti častilci skrivnostnega boga.

Film, katerega nastajanje je trajalo več kot 40 let
Posebno priznanje žirije pa sta si prislužila še Aleš Kunaver in Matjaž Žbontar. Deželo šerp je Kunaver posnel leta 1962, ko je s prijateljem Zoranom Jerinom prepotoval Nepal od Katmanduja do Dardžilinga. Ko se je vrnil domov, je napisal besedilo in režijski osnutek za film, sodeloval je tudi pri montaži in ko je bilo delo že skoraj končano, se je iz neznanih razlogov izgubilo. Našli so ga 40 let pozneje in leta 2005 ga je dokončal Matjaž Žbontar.

Občinstvo izbralo Amazonske navpičnice
Nagrado občinstva je dobil film Amazonske navpičnice Slovaka Pavola Barabaša. Režiser se je v njem odpravil v Južno Ameriko, na Auyan Tepui, najvišjo mizasto goro v Amazoniji. Indijanci verjamejo, da na njenem vrhu živijo demoni. Prvi, ki mu jo je uspelo v celoti prehoditi, je bil Becko Ondrejovic, ki so ga njene navpične smeri tako očarale, da se je odločil vrniti s prijatelji in preplezati to popolnoma deviško steno preplezati.

Nekateri imajo raje kulturo kot akcijo
Režiserji se lahko tudi pri snemanju gorniških filmov posvetijo najrazličnejšim temam. Medtem ko nekatere najbolj zanimata akcija in plezanje, drugi v objektiv raje lovijo prizore iz narave ali takšne, ki pripovedujejo o kulturi. Med režiserji, katerih filmi so bili prikazani na 1. festivalu gorniškega filma, je najboljši film o gorski naravi in kulturi posnel Thomas Wartmann. V filmu Onstran Samarkanda je posnel zgodbo o 17-letni Zümbüli, ki z družino živi v težko dostopni gorski pokrajini Bojsun na afganistanski meji.