Do pomladi 1954, se pravi manj kot leto in pol po vpeljavi tehnologije 3D, ko je Alfred Hitchcock s filmom Kliči M za umor zgolj nakazal umetniški potencial tridimenzionalnega formata, je bil prvi val 3D že mimo. V tistem času je bila tehnologija preprosto še preveč nerodna in neizpopolnjena, da bi imela možnost preživeti. Studii so zato vso svojo pozornost preusmerili k širokemu platnu ali k "sodobnemu čudežu, ki ga lahko vidite tudi brez očal", kot so nekoč oglaševali cinemaskop.

Svojo veliko vrnitev je 3D dočakal šele leta 2009 z Avatarjem Jamesa Camerona. Dobrih pet let po digitalnem cunamiju, ki ga je sprožila Cameronova uspešnica, še vedno pa ne obstaja veliko dobrih filmov v tehniki 3D.

Namestitev nove opreme bo Kinodvor zaznamoval s tednom Kino3Dvor, v katerem bodo predvajali pet filmov v tehniki 3D. Teh pet filmov povezuje to, da je 3D pri vseh ključni del "zgodbe", vendar je pri vsakem od njih drugačen razlog, zakaj se je režiser odločil uporabiti 3D. Drug za drugim se bodo odvrteli radikalen neodvisni film, ameriški studijski film, fantazijski film v stop motion animaciji, plesni film in dokumentarec.

Pet poslastic v 3D
Edinstvenost, moč in lepota Godardovega drugega eksperimenta v tehniki 3D se skrivajo v tem, da njegov avtor ni konformist in da je skeptik glede 3D. Godard v filmu Zbogom jeziku položi ploskost in abstraktnost v konkreten tridimenzionalen prostor.

V Jami pozabljenih sanj Werner Herzog gledalca popelje v Chauvetovo jamo, da bi skupaj z njim odkrival najstarejše ohranjene človeške slikarije v Evropi. Ker so jamski slikarji v ledeni dobi učinkovito izkoristili tridimenzionalne površine, na katere so nanašali barvo, da so naslikanim živalim vdahnili življenje, je bilo Herzogu takoj jasno, da za to, da bi "na film ujel namero slikarjev", potrebuje 3D.

Čeprav je Wim Wenders dve desetletji načrtoval snemanje filma o Pini Bausch, prvi dami nemškega sodobnega plesa, je šele po tem, ko je spoznal nove možnosti digitalnega 3D, vedel, kako naj to naredi. Tisto, zaradi česar je film Pina tako poseben, je, da tridimenzionalnost uporabi na način, ki da tako filmu kot scenski umetnosti povsem novo dimenzijo.

V Coraline Henryja Selicka se osnovno vprašanje vrti okrog "Drugega sveta" - tridimenzionalnega paralelnega prostora na "drugi strani", kjer živita "Druga mama" in "Drugi oče", ki sta, z izjemo majhnih, a tako zelo pomembnih razlik, na las podobna Coralininima resničnima očetu in mami.

In še film Alfonsa Cuaróna Gravitacija v 3D, v katerem se na videz rutinska vesoljska misija spremeni v divji boj za preživetje. Inženirka na prvem vesoljskem poletu in veteranski astronavt po trčenju z razbitinami satelita izgubita vse stike z Zemljo.

Prva projekcija 3D v Kinodvoru ...
Film v tehniki 3D si je bilo mogoče v Kinodvoru prvič ogledati oktobra 2013 - in to je bil prav film Kliči M za umor. Takrat so nekateri obiskovalci sprva mislili, da bodo prikazali "bogokletno" novo priredbo te Hitchcockove klasike v tehniki 3D, vendar je šlo za originalno verzijo - natanko takšno, kot jo je zasnoval in režiral mojster suspenza osebno.