A žal nam hkrati razkriva tudi to, da se le redkokateri avtorji znajo upreti skušnjavi baročnega spektakla krvi in gnusa, ki ga na pladnju ponuja žanr. Za nepričakovano uspešnico prejšnje sezone, DeMonacovo Očiščenje, bi lahko rekli, da je obtičala nekje vmes.
Ta nizkoproračunska "družinska" grozljivka o grožnji, ki prihaja od zunaj in grozi z uničenjem, je bila sicer domiselno začinjena s političnimi podtoni, zaradi česar je v njej bilo mogoče prepoznati tudi izvirno razredno satiro. A žal prav tako ni bilo mogoče spregledati, da je sicer to domiselno izhodišče ostalo nerazvito.
Zato nas je film pustil z občutkom, da smo gledali umetno napihnjen kratki film, in je bil njegov uspeh zares presenetljiv. Seveda pa danes, ko filmska industrija pri kovanju svojih dobičkov stavi predvsem na različne oblike serialnosti, ni več mogoče pričakovati, da se ustvarjalci ne bi odzvali na tako dober odziv občinstva. A če imamo navadno pri tako spočetih serijah kmalu opraviti z razvodenelostjo, pa so nas tokrat ustvarjalci prijetno presenetili, saj drugi del Očiščenja prinaša nekaj domiselnih sprememb. Na primer že to, da je nadaljevanje veliko bolj podobno tistim nizkoproračunskim akcijskim srhljivkam ustvarjalca Carpenterjevega kova, ki prinašajo številne korektno izvedene prizore skrajnega nasilja.

Seveda kak psihološki razvoj likov tudi tu iščemo zaman, čeprav je treba hkrati priznati, da so tokrat ti le izraziteje videti kot bitja iz mesa in krvi, ki jim sem ter tja v telesu zaigra celo srce. Daleč najprijetnejše presenečenje pa to nadaljevanje prinese na idejni ravni, saj je očitno, da so si ustvarjalci tokrat vzeli nekaj več časa za premislek, kako razviti zanimivo izhodišče prvega dela.

Tako so izvorno zamisel o razredni razslojenosti in uničujočih posledicah družbe nadzora premišljeno razširili z rasnim vprašanjem in tudi z razvojem teme razredne ozaveščenosti. S tem delo Očiščenje: Anarhija nedvomno veliko pridobi, a politične provokativnosti, ki jo poznamo iz najboljših nizkoproračunskih del tega žanra, žal še vedno ne doseže.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.