Suzu se v novem kraju, obmorskem mestu Kamakura, kmalu spoprijatelji s sošolci, se pridruži lokalni nogometni ekipi, njene starejše sestre pa se ukvarjajo vsaka s svojim ljubezenskim življenjem. Skupaj pripravljajo slivovo vino, se vozijo pod češnjevimi drevesi in pri gostilničarki, na katero so zelo navezane, jedo marinirane skuše.

Film Sestrica je posnet po mangi z naslovom Dnevnik iz obmorskega mesta, ki je na Japonskem mesečno izhajala v reviji. Serialnost in stripovskost pripovedi sta svojo sled pustila tudi na filmu: liki treh starejših sester so razporejeni v klasično trojico odgovornega in resnega, lahkomiselnega in radoživega ter nekoliko čudaškega dekleta. Še pomembneje je, da pri Sestrici ne gre toliko za strnjeno pripoved kot za ohlapno povezano zaporedje pripetljajev, ki namesto posameznega zapleta v določenem trenutku njihovih življenj ta osvetljuje daljši čas, brez posebnega reda.

Vendar to pri Sestrici sploh ni v škodo – nasprotno. Utrinki iz vsakodnevnega življenja, ki v veliki večini nadomestijo klasični dramski trikotnik, delujejo neznansko poetično; jasno je, da režiserju Hirokazuju Koridi tematika ni nova. Z družinami in odnosi v njih se je ukvarjal že v svojih prejšnjih filmih, vsaj od leta 1998, ko je posnel Čudovito življenje, po katerem so ga nekateri oklicali tudi za mojstra sodobne japonske družinske drame. Če so v Čudovitem življenju pravkar umrli izbirali med najlepšimi trenutki svojega življenja in najbolj dragocenimi spomini, se tudi Sestrica zdi kot sestavljena iz nizanja enega nežnega in lahkotnega trenutka za drugim. Je nekakšna skoncentrirana sreča, niz vinjet življenja štirih sester v različnih letnih časih.
Dramski konflikt je v filmu postavljen pretežno v preteklost: v s tradicijo obremenjeno družinsko zgodovino, v katero sestre niso bile vpletene, vendar včasih še vedno čutijo njene posledice.

In prav to je najbolj osupljiv element filma: čeprav v filmu antagonizma praktično ni, zanimanja za dogajanje ne izgubimo niti za trenutek. V skupnem življenju štirih sester je veliko več radosti kot grenkobe, še sence preteklosti se navsezadnje izkažejo za točno to, kar so – sence, ki nimajo resnične teže. Sestrica svojim gledalcem ne ponudi pereče melodrame, temveč deluje kot enakomeren, uravnotežen vir zadovoljstva ob opazovanju nenavadne družine in njene sreče; izmenjanih nasmehov in privzdignjenih obrvi, dragocenih trenutkov in na videz nepomembnih malenkosti. Morda je ravno ta spretnost tisto, kar iz filma naredi mojstrovino.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).