V letošnjem naboru manjšinskih slovenskih koprodukcij na Festivalu slovenskega filma sta samo dva igrana celovečerca – in eden od njiju je hrvaška festivalska uspešnica, večkrat nagrajeni Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Krivično pa bi bilo ob tem spregledati drugega kandidata za koprodukcijsko vesno, toplo italijansko satiro Kakšno življenje! (Io vivo altrove!), ki opeva pomen skupnosti in iskrenega prijateljstva ter ponuja alternativo kapitalistični obsedenosti s potrošništvom. Nežno družbeno kritiko ponuja s tipičnim likom intelektualca, ki si "ruralno idilo" naslika kot poenostavljen, mitiziran odgovor na vse življenjske stiske.

Film je režiral italijanski igralec Giuseppe Battiston, po rojstvu Videmčan, ki ima korenine v furlanskem kulturnem prostoru, tesne vezi pa tudi s slovenskim filmom. Že enajst let, odkar je nastopil v komediji Mattea Oleotta Zoran, moj nečak idiot, namreč redno sodeluje s produkcijsko hišo Staragara in producentom Miho Černecem. (Mimogrede, lani smo Battistona lahko videli tudi ob Tomu Hanksu v Ostržku Roberta Zemeckisa.)

Kaj je "panetonski film"?
Izhodiščna ideja za Kakšno življenje! je bila, kot je po premieri v Portorožu povedal Černec, posneti "anticinepanettone" film. Izraz cinepanettone se namreč v Italiji nanaša na rahlo cenene farse o stereotipnih Italijanih na eksotičnih počitniških lokacijah, ki kot po tekočem traku v distribucijo prihajajo v božičnem času.

Drugi cilj je bil, povzema Černec, ustvariti t. i. "feelgood" film, ki ni banalen in popreproščen, a se kljub temu ne ukvarja z najusodnejšimi in najtemačnejšimi platmi življenja.

Gustave Flaubert, pripeljan v 21. stoletje
Literarna predloga za Battistonov režijski prvenec je bil Flaubertov nedokončani satirični roman Bouvard in Pécuchet s konca 19. stoletja, v katerem je veliki Jorge Luis Borges videl "predhodnika Kafkovega absurdizma". Flaubert piše o dveh pariških birokratih iste starosti in identičnega temperamenta, ki v hipu, ko se spoznata, zdrsneta v simbiotično prijateljstvo. Skupaj se preselita v Normandijo in se v letih, ki sledijo, iz intelektualne radovednosti lotita skoraj vsake panoge znanosti in umetnosti. A sleherni projekt, ki si ga zamislita, se klavrno konča, krha pa se tudi njun odnos z vaščani. Flaubert rokopisa nikoli ni dokončal, a po njegovih zapiskih sodeč razjarjeni lokalci naša prišleka izrinejo s posestva, onadva pa dokončno obupata nad intelektualno radovednostjo in se skleneta vrniti v svoji pisarniški službi.

V scenariju, ki sta ga podpisala Giuseppe Battiston in Marco Pettenello, Flaubertove sheme ni težko prepoznati: Fausto Perbellini (Rolando Ravello) in Fausto Biasutti (Giuseppe Battiston) sta samotarja v srednjih letih, vdovec in mamin sinček, Rimljana, ki drug v drugem hitro prepoznata (platonično) dušo dvojčico. Ko Biasutti podeduje razpadajočo domačijo v Furlaniji, se mu zdi odgovor na dlani: svojo službo knjižničarja bo obesil na klin, preselil se po na deželo, se vrgel v poljedelstvo in si ustvaril samooskrbno idilo v sozvočju v naravo. Oh, in s seboj bo vzel svojega novega prijatelja. Jasno je, da je pobeg v to meniško življenje tudi pobeg od njunih nesrečnih družinskih življenj in travmatične preteklosti, a film se težkih tem loteva z nežnimi prijemi.

Optimista ali moni?
V novodobni, nič kaj flaubertevski dikciji bi naša Fausta lahko opisali kot "toksična pozitivčka": vse je mogoče, si naivno dopovedujeta, če le napaberkuješ nekaj znanja (iz gobarstva, elektronapeljav, obdelovanja zemlje ...) in se ne vdaš v usodo. A če se je Flaubert posmehoval nepraktičnemu enciklopedizmu svojih protagonistov, ju Battiston obravnava z nežno naklonjenostjo in brez obsojanja. No, vsaj nekdo: vaščani odročne Valvane, kjer si skušata ustvariti svojo Arkadijo, ju nemudoma razglasijo za "moni", ki naj se lepo vrneta tja, od koder sta prišla. In res se preživljanje s sadovi lastnega dela izkaže za precej težje izvedljiv koncept, kot sta si predstavljala: z doma varjenim pivom zastrupita pol vasi, zaradi slabega pridelka iz dneva v dan žulita radič, na koncu pa še zažgeta ogromen senik, ki se drži njune hiše.

Igra z ognjem
Prav ta požar, ki v filmu uniči skoraj celo posestvo, je bil produkcijsko eden najzahtevnejših – in najnevarnejših – delov snemanja, kot je povedala scenografka Maja Moravec. Delo je bilo naporno že zato, ker so prizor snemali sredi najhujšega poletja in v neposredni bližini kupov suhega sena, prav tako pa jih niso pomirili italijanski varnostni ukrepi, ki so pomenili "dva gasilca s cevjo za zalivanje vrta", kot je humorno ponazoril Černec. Dodaten scenografski zalogaj je bilo urejanje pogorišča, kar je pomenilo "patiniranje" pročelja, grmadenje zoglenelega lesa in počrnitev bližnje okolice.

Film je delno slovenski – ne samo zaradi koprodukcijskih sredstev in številnih članov filmske ekipe (bodite pozorni na dva slovenska igralca v epizodni vlogici nemškega para!), pač pa tudi zato, ker je kot fiktivna furlanska vas Valvana "nastopil" zaselek Valle di Soffumbergo, ki ima tudi staro slovensko ime Podcirku, leži pa na pobočju nad Tersko dolino. Battiston v film izrecno vključi tudi furlansko narečje, aludira pa tudi na sloves tamkajšnjega prebivalstva kot včasih nezaupljivega in zbadljivega.

"Če snemaš film, si za Italijane kralj"
Resnica je bila sicer drugačna: lokalna skupnost je snemalno ekipo neverjetno toplo sprejela, se spominjata scenografka in producent. "Zame je bila ta izkušnja podobna belokranjski – prvi film, pri katerem sem sodelovala, Varuh meje, smo snemali v Beli Krajni, tam so bili ljudje nazadnje tako odprti in pripravljeni pomagati," pove Maja Moravec.

Černec je poudaril, kako globoko je v Italiji vsajena zavest filma kot pomembne gospodarske in kulturne dejavnosti. "V Italiji film preprosto obožujejo – če pri njih snemaš film, si zanje kralj. Za film, ki ga bomo v kratkem snemali v Gorici, smo potrebna dovoljenja dobili v 24 urah. Vse ti omogočijo, samo da se bo snemalo. Lokalna skupnost se počuti kot del projekta in skuša pomagati, kot se le da, čeprav smo precej temeljito preobrazili vaško središče."

V italijanskih kinematografih si je film ogledalo 200 tisoč ljudi, v slovensko redno distribucijo pa prihaja v prihodnjem letu, najverjetneje "pred poletjem, ko se začne vse prebujati".