Mihael, igrani celovečerec Markusa Schleinzerja, je lani prejel nagrado na zagrebškem filmskem festivalu, pred tem še neprijeten sprejem v Cannesu, Outing pa obravnava to vprašanje, za katerega je po razkritju primerov Natasche Kampusch in Josefa Fritzla javnost začela kazati pogosto pretirano rumeno pozornost, na dokumentarni način.
Outing, ki sledi izpovedi pedofila Svena, je nastal po naključju. Meise in Reider sta v okviru raziskovanja teme za igrani film Stillleben obiskala organizacijo s sedežem v Berlinu, ki nudi pomoč osebam, ki so prepoznani kot pedofili, vendar niso zagrešili delikta. Tam sta se prvič srečala s Svenom, s katerim sta se pogovarjala več let in se odločila, da njegovo izpoved predstavita v dokumentarnem filmu.
Kastracija želje ne prežene
Sven, študent arheologije, je seksualno nagnjenost do otrok začutil že kot najstnik in se začel pozneje spraševati o svoji homoseksualnosti. Kljub nekaterim zvezam ga misel na odnos z otrokom ni nikoli zapustila. Tako režiserja kot psihoterapevt označujejo Svena kot izredno inteligentnega mladeniča, ki se globoko zaveda spornosti lastne seksualne preference. Postavil si je jasne moralne meje, spolni odnos z otrokom je tabu. Ves čas artikulirano reflektira lasten položaj, obiskuje terapije in se srečuje s starejšim moškim, ki se je podvrgel kastraciji, ker se je preveč bal lastnih nagonov. Vendar želja ostane, pravi v pogovoru s Svenom.
Temu je snemanje filma Outing predstavljalo terapijo in obenem opozorilo, kdo v resnici je. Njegov psihoterapevt opozarja, da Svena ni mogoče "ozdraviti", prav tako ne more trditi, da kdaj ne bo prestopil tako jasno postavljene meje, saj gre ves čas za hojo po robu. Režiserja, kot pravita, s filmom nista želela ničesar opravičevati ali omiliti, ampak gledalcu preprosto približati širši kontekst od zgolj iztirjene pošasti.
Tema, pred katero si ne bi smeli zatiskati oči
Po navedbah Meiseja in Reiderja je berlinska organizacija samo v Nemčiji naštela 250.000 ljudi, ki svojo seksualno izpolnitev prepoznajo v pedofiliji. O tem je treba govoriti, s pedofilijo se moramo soočiti, kajti vemo, kaj se zgodi, ko stvari predolgo pometamo pod preprogo, razmišljata filmska ustvarjalca.

Film Mihael v Cannesu ni naletel na razumevanje. Kritiki so pisali, da se je 'Avstrijcem dokončno zmešalo', gledalci so zapuščali dvorane, novinarji pa bojkotirali tiskovne konference. O filmu, ki je bil vključen tudi v zadnji festival Liffe, ima kritika deljeno mnenje. Za nekatere je predstavitev zgodbe s pedofilove perspektive preveč sporna, drugi v tem prepoznajo prednost, saj bi bil ob fokusu na žrtvi film prehitro patetičen.

Mihael – povprečnež iz soseščine
Da je stopil na teren, s katerega se težko vrneš nepoškodovan, se dobro zaveda tudi sam režiser, ki pogosto sodeluje z Michaelom Hanekejem. "Želel sem, da je Mihael povprečnež s povprečno službo, povprečnega videza, skratka, da že na prvi pogled ne odseva hollywoodske monstruoznosti. Mihael je moral biti predstavnik tistih povprečnih ljudi, ki jih poznate vi in jaz," pravi Schleinzer.
Schleinzer brez vsakega moraliziranja s kamero sledi Mihaelovemu vsakdanu, katerega del je tudi za gledalca mučen del, ko spusti rolete. Odpravi se v klet, odklene težka železna vrata, za njimi pa v prirejenem stanovanjcu ždi fant Wolfgang. Ne vemo, koliko časa je otrok zaprt, a po odnosu med Mihaelom in Wolfgangom se zdi, da že precej dolgo. Skupaj obedujeta, pomijeta posodo, gledata televizijo in se odpravita celo na izlet. Ko pride do trenutka, ko sledi spolni odnos, se kader konča.
"Ko sem pozorno spremljal, kaj vse se je dogajalo okoli primerov Kampusch in Fritzl, sem bil šokiran, kako si pravzaprav nihče ni postavljal pravih vprašanj. Najlažje je vse skriti v bombastičen naslov Pošast iz Amstettna. Odločil sem se, da Mihaela in Wolfganga postavim v prostor in ju opazujem," pojasnjuje režiser, ki tako gledalcem odpre vprašanja, ki bi si jih zares morali zastavljati.