Leta 1999 je Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project) - predvsem zato, ker so ustvarjalci prvi znali izkoristiti moč spleta za širjenje kratkotrajnih izbruhov obsedenosti - postala eden najbolj donosnih filmov glede na stroške snemanja v vsej zgodovini: lažni videodnevnik, posnet s tresočo kamero "iz roke" in brez vsakih posebnih učinkov (razen če mednje štejete pokanje suhih vejic v ozadju), je stal pičlih sto tisoč dolarjev, zaslužil pa več kot 250 milijonov. Prvoosebna pripoved o treh študentih, ki se odpravijo po sledeh lokalne urbane legende o duhu v Marylandu, je temeljila na preprosti predpostavki: v skoraj vsakem izmed nas je vsajen strah pred gozdom ponoči.

Film sta napisala in posnela (takratna) študenta Eduardo Sanchez in Daniel Myrick, ki leta 1993 nista imela drugega kot osnutek na 35 straneh, večino dialogov pa je bilo treba improvizirati. V promocijske namene sta Sanchez in Myrick posnela osemminuten lažen dokumentarec o mitu čarovnice iz Blaira, ki sta ga pospremila z intervjuji z "očividci" in fotografijami (prav tako ponarejenih) časopisnih člankov o fenomenu - in tako počasi začela v ljudi zasajati seme dvoma, ali ni na vsem skupaj le kaj resnice ...

Če je videti avtentično, bo že res ...
Snemanje, ki je vsega skupaj trajalo osem dni, se je šele leta 1997 začelo v Nacionalnem parku v Marylandu. Igralska zasedba - Heather Donahue, Joshua Leonard in Mike Williams - so se morali na hitro naučiti upravljati s kamerami, nato pa so dobili samo listke z navodili, kam v gozd morajo odtavati, in smernicami, kako improvizirati dialoge. Resnična "zabava" se je seveda začela ponoči: producenti so trojico terorizirali z različnimi strašilnimi taktikami ter jih puščali bez hrane in vode. Tehnika snemanja s kamero "iz roke", ki je danes zaradi posnemovalcev tipa Cloverfield in Snemaj!/Karantena videti že malo zlajnana, je bila takrat zelo inovativna. Myrick jo je izbral z razlogom: "Na tak načen snemajo vse od novinarskih prispevkov do dokumentarcev; ljudje avtomatično pomislijo, da je nekaj, kar ni videno zrežirano in dodelano, tudi resnično".

Kampanja, ki je napovedala prihodnost promocije filmov
Po osmih mesecih poprodukcije, v katerih so morali 19 ur posnetkov skrčiti na bolj prebavljivo uro in pol, so The Blair Witch project premierno predvajali na festivalu Sundance. Pravice za predvajanje je odkupil studio Artisan (menda za 1,1 milijon dolarjev), ki je podprl spletno kampanjo širjenja govoric, da je film posnet po resničnih dogodkih. Sanchez je že zelo na začetku te eksponentne rasti čarovničinega kulta postavil spletno stran, ki se je razglaševala za najtemeljitejši vodnik po vsem v zvezi z dogodki v Blairu.
Deset let pozneje, ko se vsak drugi film zanaša na močno kampanjo, se morda to ne zdi kaj posebnega, a takrat je Sanchez na svojem področju nedvomno oral ledino. "Edini v ekipi sem imel izkušnje s postavljanjem spletnih strani, punce pa tako ali tako nisem imel, tako da pomanjkanje prostega časa ni bilo težava. Ustvarili smo celotno mitologijo in postopoma sem pač dodajal vse več podrobnosti."

Nadaljevanja ne bi smelo nikoli biti ...
Nepričakovani uspeh je imel seveda tudi svoj davek: Sanchez, ki je močno občutil pritisk tujih pričakovanj okrog tega, kakšen bo njegov naslednji film, se je za več let umaknil v anonimnost. Studio Artisan, ki je spričo vsesplošne histerije seveda hotelo kovati železo, dokler je bilo vroče, je na hitro spravilo skupaj nadaljevanje. Book of Shadows: Blair Witch 2 (Čarovnica iz Blaira: Knjiga senc) ki sicer ni končal v rdečih številkah, se je pa s franšizo zameril marsikateremu prej zagretemu oboževalcu. Kritiki so film sesuli, dobil pa je tudi pet nominacij za maline, Hollywoodov ekvivalent klofuti. Sanchez in Myrick sta si nad drugim delom umila roke, jima je pa žal, da je sploh nastal in tako deloma uničil neponovljivi šarm izvirnika.

... razen, če ga naredijo prav
V luči tega nenavadno zveni, da prvotna ustvarjalca ustvarjata novo nadaljevanje filma, ki ju je "naredil". Ker sta se projekta šele lotila, še ne vesta, ali bosta skušala poustvariti "robatost" prvega filma ali posneti bolj izpiljeno in posledično dražje nadaljevanje. "V idealnih okoliščinah bi bil vsak film iz serije čisto zgodba zase. Premišljevala sva, da bi dogajanje postavila na konec 18. stoletja, vse skupaj pa bi izgledalo kot kakšen film Stanleya Kubricka, le z bolj povaljanimi igralci in slabšo osvetljavo." Na koncu bosta verjetno vseeno naredila logičen korak: film o tem, kaj se je dogodilo neposredno po odprtem koncu prvega filma. "Najverjetneje bova na nekakšen način vključila videoformat, ne bo pa to videodnevnik, kakršen je bila prva Čarovnica." Ker je izginotje junakov prve odprave v gozd še vedno "nepojasnjena skrivnost", bo treba tudi poiskati nove igralce.