Film je leta 1940 v Nemčiji požel velik uspeh in je veljal za "obvezen ogled" za vse esesovce, pripadnike nacistične tajne policije, v članku New York Times piše Larry Rother.

Kaj je motiviralo Harlana, da je napisal in režiral takšen film? Je bil tako pripaden nacistom, je bil oportunistični karierist ali le filmar, ki se je tako bal maščevanja, da se ni upal reči ne Josephu Goebbelsu, strategu nacistične propagande? S temi in drugimi vprašanji se v dokumentarcu Harlan: v senci Juda Süssa ukvarja nemški režiser Felix Moeller.

"Harlan je danes morda pozabljen, a bil je vpliven lik, pogosto omenjan v nacističnih zapisih in v Goebbelsovem dnevniku," pravi Moeller. "To me je zanimalo kot zgodovinarja, želel pa sem si tudi izvedeti, kaj si o tem misli mlajša generacija. Mislimo, da vemo vse, a če se vprašaš, kaj je na vzhodni fronti počel tvoj dedek in kaj se je dogajalo v tvoji lastni družini, se stvari spremenijo, in zanimajo me takšne zgodbe."

V Nemčiji Jud Süss še danes prepovedan
Moellerjev film vključuje nekaj odlomkov iz Juda Süssa, filma, katerega komercialno predvajanje ali prodaja na DVD-jih je v Nemčiji in v številnih drugih evropskih državah še vedno prepovedana. Film, ki se dogaja v 18. stoletju, naj bi bil uprizoritev resnične zgodbe, v kateri zlovešči in zviti judovski finančnik Joseph Süss Oppenheimer prevzame nadzor nad vojvodino Wurttemberg, medtem ko si za spolni plen izbere krepostno arijsko devico, ki jo je v filmu igrala Harlanova žena Kristina Söderbaum. Glavnino Moellerjevega filma predstavljajo pogovori s potomci Veita Harlana, ki so prisiljeni živeti z njegovim priimkom in s stigmo Juda Süssa.

70 let pozneje se film zdi kot le bizaren zgodovinski ostanek, a Moellerjevo osredotočanje na odmeve filma, ki so zaznamovali tri generacije Harlanov, je očarljiv in sodoben, ugotavlja Karen Cooper, vodja Film Foruma, festivala dokumentarnega filma, ki se je začel na Manhattanu. "To je film, ki se ukvarja s tematikami krivde in odgovornosti in je enako relevanten za vsakogar kot za nemško občinstvo," je povedala v času Berlinala, kjer so prikazali celovečerni film o igralcu, ki je igral naslovno vlogo v Judu Süssu, Ferdinandu Marianu.

"Zakaj ga je moral posneti tako dobro?"
Harlan je bil sicer poročen trikrat, prvič z judovsko igralko, ki je med 2. svetovno vojno umrla v koncentracijskem taborišču, za sabo pa je ob smrti leta 1964 v starosti 64 let pustil veliko družino. Nekateri njegovi otroci in vnuki niso želeli biti povezani z njegovim filmom, drugi pa so ga branili, pravi Moeller. Mnoge pa še danes strašijo dejanja njihovega prednika. "Zakaj ga je moral posneti tako dobro?" je pred Moellerjevo kamero izjavil Harlanov sin Caspar. Tri hčere Casparja Harlana pa bolj kot nelagodje občutijo zmedo, film je zanje malomeščanska melodrama, ki je "osladna in resnično banalna".

Ena izmed hčera Veita Harlana, Susanne Körber, ki je prevzela materin priimek in leta 1989 naredila samomor, se je po poroki z Judom, čigar starši so umrli v holokavstu, spreobrnila v judovsko vero. V filmu so tudi posnetki njene hčere Jessice Jacoby, ki se je poskušala sprijazniti z grozljivo resnico: da je bil eden izmed njenih dedkov sokriv smrti drugega dedka.

"Kot Nemki in Judinji je zame pomembno, da se osvetli ta del zgodovine," pravi Jacobyjeva. "Mlajši ljudje imajo drugačen odnos do preteklosti. Zanje je zelo daleč, nekateri niti ne vedo, kdo je bil Goebbels. A ko vidim film, kakršen je Jud Süss, se v meni sproži velikanska jeza."

Leni Riefenstahl le ni bila vodilna
Moeller je dodal, da je želel ponuditi bolj točen prikaz nemškega filma v času tretjega rajha. Čeprav mnogi kot vodilno filmarko nacistične dober zaradi slavnih Triumfa volje in Olimpije vidijo Leni Riefenstahl, ni bilo čisto tako. "Če želite razumeti filme, za katere so ljudje dejansko plačali, da so jih videli, je glavni Veit Harlan," pravi Linda Schulte-Sasse, avtorica knjige na temo filmske industrije v nacistični Nemčiji in profesorica na kolidžu Macalaster v Minnesoti. "Bil je Steven Spielberg ali James Cameron svoje dobe, tako da si morate Juda Süssa predstavljati kot film z Meryl Streep, Jackom Nicholsonom in Bradom Pittom."

V nasprotju z odkrito propagandnimi filmi, kakršna je bila razvpita tirada Večni Jud, je bil Jud Süss komercialna uspešnica, ki jo je videlo več kot 20 milijonov ljudi in je vključevala nekaj največjih zvezdnikov tistega časa. Tako ima vprašanje Harlanovih motivov več mogočih odgovorov, s katerimi se ukvarja Moellerjev film, brez da bi enemu dal prednost pred drugimi.

44-letni Moeller je k Judu Süssu pristopil s širokim naborom znanj in veščin. Ima doktorat iz zgodovine, napisal je več člankov za znanstvene publikacije o umetnosti v nacistični dobi, bil je zgodovinski svetovalec pri snemanju celovečercev in tudi režiral dva druga dokumentarca o nemških filmarjih v času tretjega rajha.

Se bomo iz zgodovine kaj naučili?
Poleg tega je sin ugledne nemške režiserke Margarethe von Trotta in posinovljenec režiserja Volkerja Schlöndorffa. A to ne pomeni, da sebe izključuje iz zgodovinskih bremen, s katerimi se ukvarja v filmu. "Ni treba globoko kopati, da v nemških družinah najdeš te zgodbe," pravi. "Mati mojega očeta je bila tako fanatična nacistka, da je, kot Magda Goebbels, na koncu vojne naredila samomor in poleg sebe zastrupila še pet izmed svojih šestih otrok. Ti temni, nemirni časi te nikoli ne pustijo pri miru. Upam le, da se bomo iz te zgodovinske lekcije kaj naučili."