A če bo kakšen ameriški turist šel mimo tega znamenja, se bo najverjetneje spraševal, kdo je sploh bil ta bradati, robustni igralec in kako je mogoče, da mu sredi Evrope postavljajo spomenike, ko pa je v ameriški popkulturi skorajda popoln anonimnež. Res je namreč, da je bil fenomen tega igralca kljub amerikaniziranemu imenu in nekaterim odmevnim vlogam v vesternih – nekoliko paradoksalno – povsem neameriški.

Bud Spencer se je rodil leta 1929 v Neaplju kot Carlo Pedersoli. Kot mlad fant je treniral plavanje in vaterpolo ter je bil v tem izredno uspešen, saj je svojo državo celo dvakrat zastopal na olimpijskih igrah.

Sorodna novica V Berlinu je zaživel muzej Buda Spencerja, ki so ga oboževali na obeh straneh zidu

Zaradi postavnega videza je v 50. letih zlahka prihajal do stranskih vlog v raznih filmskih projektih, a njegov vzpon se je zares začel ob koncu 60., ko je skupaj s še enim Italijanom, Mariem Girottijem, začel igrati v dominantnem trendu špageti vesternov.

35 let snemanja in 18 filmov
Pedersoli si je zaradi večje odmevnosti in zaradi vstopa na ameriški trg dal spremeniti ime. Iz imen piva Budweiser in igralca Spencerja Tracyja je nastala skovanka Bud Spencer. Ko se je za isto potezo odločil še njegov partner Girotti, je bil rojen eden najbolj prepoznavnih duov v takratnem evropskem filmu. Bud Spencer in Terence Hill sta skupaj posnela 18 filmov, njuno 35-letno sodelovanje pa je iz njiju naredilo neločljiv tandem, s katerim sta dosegla nesmrtno slavo.

Razlog za njuno prepoznavnost je predvsem to, da sta že v prvih letih sodelovanja posnela velikanski uspešnici, leta 1970 film Ime mi je Trinita, leto pozneje pa Vrnitev moža Trinita. Omenjena filma sta pomenila pomembno prelomnico v razvoju špageti vesterna.

Stran od mrkogledih antijunakov
Na začetku 70. let je bila ta filmska zvrst že mimo svojega zenita in je iskala novo pot, po kateri bi znova stopila na pot odmevnih filmov Sergia Leoneja iz 60. let.

S Spencerjem in Hillom so špageti vesterni ubrali drugačen pristop, ki se je razlikoval od mrkogledih antijunakov, kakršni so bili Clint Eastwood, Lee Van Cleef, Charles Bronson in drugi. Spencer in Hill sta v žanr prinesla – komedijo. Njuni fizični podobi že na prvi pogled spominjata na Stana Laurela in Oliverja Hardyja, od katerih je eden iznajdljiv šaljivec, drug pa dobrodušen velikan, in ta primerjava je ostala z njima za vedno.

Od kavbojcev do policistov in pustolovcev
Njuno sodelovanje se je pozneje iz vesternov preselilo v policijske in pustolovske filme, ki so bili izjemno uspešni, a večinoma samo na evropskih, azijskih in južnoameriških trgih. Igralca sta bila v času nekdanje skupne države močno prepoznavna tudi pri nas. Njuni filmi so v kinematografe privabljali trume gledalcev in so redno zasedali televizijske programe. Prav uspeh v nekdanjem komunističnem bloku je pojav, ki še danes vzbuja pozornost sociologov.

Razlogov zanj je bilo več. Filmi Buda Spencerja in Terencea Hilla so bili v državah, kakršne so Madžarska, Romunija in Vzhodna Nemčija, popularni zato, ker je Sovjetska oblast te filme v nasprotju s številnimi kapitalističnimi dobrinami prepoznala kot neškodljive in je dovoljevala njihovo distribucijo v državah, nad katerimi je še imela politični vpliv.

Poleg tega sta Spencer in Hill s svojo toplino pomenila posebno antitezo ameriškega pojmovanja filmskega junaka. V Budu Spencerju je bilo zlahka prepoznati nekaj Dobrega vojaka Švejka, ki je bil s prikupnim humorjem dosti bližje gledalcem v tem delu Evrope kot marsikateri junak zahodne popkulture. Ker so bili njuni filmi praviloma prijazni do družin, so jih televizije predvajale v popoldanskih terminih konec tedna, tako pa so dosegli množice gledalcev, ki so jih vzeli za svoje.

Topla, iskrena osebnost tudi na ulici
Seveda pa samo uspeh v filmski industriji ne pojasni celotnega mozaika razlogov, zakaj je Bud Spencer dosegel tak neomajno kulten status, ki traja vse do danes. Pedersoli je bil tudi v zasebnem življenju velik humanist in filantrop, njegova dobrota je v srečanjih z običajnimi ljudmi podirala umetno postavljene meje takratnega sveta. Zaradi teh osebnih lastnosti je razumljivo, zakaj je muzej svoj prostor našel prav v Berlinu, mestu, ki pomeni simbol par excellence združitve nekdaj politično ločenih svetov.

Igralčev sloves ima ta čas res izrazito nostalgično noto, a prav s tem je nemška prestolnica dobila še en prostor, kamor bodo turisti hodili obujat spomine na pretekli čas evropske zgodovine, ki je v pomembnem delu zagotovo tudi naš.