To predzgodovinsko obdobje je zaznamoval načrten boj slovitih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja, Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona.

Trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja
V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je kulminiralo leta 1901. Pogled v filmu skozi prvega od poudarkov usmerjajo v izredno množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izraženo s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo.

Nadalje se osredotočajo na mednarodno dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega avstro-ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas Slovencev na mednarodnem odru. Tretji poudarek pa je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, ki je potekalo 15. aprila 1920.

Film ob tem predstavi posledice, ki sta jih pustila za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo. Med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe.

Drugi del filma pokaže današnje življenje na fakulteti, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti. O tem razmišljajo prek vprašanja, koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti.

Scenarij je napisala Katja Škrubej, avtor glasbe pa je skladatelj Tilen Slakan.

Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa sta AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi.