James Ivory se je leta 1928 rodil v Barkeleyju v ameriški zvezni državi Kaliforniji. Šolal se je v Mumbaju in New Yorku. Prvi režijski uspeh je doživel leta 1961 s kratkim filmom Stvaritev ženske, kasneje pa se je uveljavil kot avtor dokumentarcev, med drugim o Benetkah in Delhiju.

Znan je predvsem po ekranizacijah literarnih del Henryja Jamesa in Edwarda Morgana Forsterja. Med njegove najbolj znane filme sodijo Evropejci (1979), Jane Austen na Manhattnu (1980), Bostončanke (1984), Soba z razgledom (1985), Ostanki dneva (1993), Življenje s Picassom (1996) in Ločitev po francosko (2003).

Po filmu The City of Your Final Destination iz leta 2009 se je bolj ali manj umaknil od filma, opazno pa se je na sceno vrnil lani, kot scenarist in producent filma Pokliči me po svojem imenu v režiji Luce Guadagnina. Prav ta film, v katerem so nekateri iskali vzporednice z njegovo dolgoletno zvezo s producentom Ismailom Merchantom, je Ivoryju pri 89 letih prinesel oskarja za scenarij ter tudi nagrado bafta in nagrado ameriškega scenarističnega ceha. "Vsi smo doživeli prvo ljubezen in izkušnjo prestali v enem kosu - heteroseksualci, istospolno usmerjeni in tisti vmes," je v svojem oskarjevskem zahvalnem govoru med drugim povedal Ivory; nagrado je posvetil pokojnemu Merchantu.

Pred letošnjo zmago je bil Ivory za oskarja nominiran že trikrat (za režijo filmov Soba z razgledom, Howardov kot in Ostanki dneva); s kipcem je osvojil tudi rekord in postal najstarejši oskarjevec vseh časov.

James Ivory in Ismail Merchant, svetu od nekdaj znana kot producentska partnerja, sta bila od začetka šestdesetih dalje tudi par v zasebnem življenju; skupaj sta ostala do leta 2005, ko je Merchant pri 68 letih umrl med operacijo. Čeprav sta sodelovala več kot štirideset let, v medijih ni bilo tako rekoč nobenih izrecnih omemb njunega zasebnega življenja; tovrstnim vprašanjem sta se ogibala celo ob premieri filma Maurice (1987), ki tematizira istospolno ljubezen. "To ni nekaj, kar bi indijski musliman kdaj javno rekel ali pustil natisniti," je letos v intervjuju za The Guardian povedal Ivory. "Ne smete pozabiti, da je bil Ismail indijski državljan, nastanjen v Mumbaju, ki je imel globoko konservativno muslimansko družino. To ni bilo nekaj, kar bi hotel oglaševati. In ker sva si bila tako blizu in preživela večino svojih življenj skupaj, ga nisem nameraval sabotirati."

Nov zagon za kariero v jeseni življenja
Po poročanju tujih medijev Ivory trenutno dela novo filmsko priredbo Shakespearove drame Rihard II., v kateri bi v vlogi kralja nastopil Tom Hiddleston. Projekt je menda hotel uresničiti že od devetdesetih, a filmi podjetja Merchant-Ivory v zadnjih desetletjih niso bili v modi, zato ni mogel dobiti finančne podpore. Oskar take okoliščine seveda hitro spremeni.

Prejšnji teden je filmska revija Variety poročala še, da bo Ivory za film priredil zgodbo The Judge’s Will, ki jo bo nato režiral Alexander Payne. Predloga za scenarij je zgodba, ki jo je za The New Yorker pred leti spisala zdaj že pokojna Ruth Prawer Jhabvala, stalna sodelavka Merchanta in Ivoryja ter dvakratna oskarjevka. Gre za ljubezensko zgodbo o bolehnem, postaranem sodniku iz New Delhija, ki mora ženo, s katero živita ločeno, obvestiti o vsebini svoje oporoke.

Diskretno pokrivanje golote z rjuhami ga ne zanima
Kljub oskarju pa se je Ivory letos povsem nedvoumno in javno pritožil nad eno platjo filma Pokliči me po svojem imenu: pomanjkanjem frontalne moške golote. V scenarij je po svojih besedah jasno zapisal, da sta Elio in Oliver v nekem prizoru gola (a so to potem izpustili zaradi klavzule proti goloti v pogodbah obeh glavnih igralcev). ("Ko Luca (Guadagnino, režiser, op. n.) reče, da ni nikoli pomislil, da bi bila v filmu golota, to absolutno ni res. Sedeli smo prav v tej sobi in razpravljali, kako bo to speljal – če zdaj pravi, da je šlo za zavestno estetsko odločitev v drugo smer, je to nakladanje."

"Ko ljudje hodijo okrog pred ljubljenjem ali po njem in so pri tem dostojno zakriti z rjuhami, se mi to vedno zdi lažno. Tega nikoli nisem rad počel. In tudi ne počnem, kot veste. V Mauriceu sta se tipa ljubila, in ko vstaneta, definitivno vidiš vse, kar je videti. To se mi zdi veliko bolj naravno kot skrivanje ali pa kot to, kar je naredil Luca – da kamero usmeriš skozi okno in proti drevesom. No, ja ..."