Natalie Wood je v nekem televizijskem intervjuju omenila, da je ni ničesar tako strah kot temnih morskih globin. Te besede so še posebej srhljiv pomen dobile novembra 1981, ko je takrat 43-letna ameriška ljubljenka izginila v Tihem oceanu, nedaleč od obale otoka Catalina. Film, ki ga je takrat snemala s Christopherjem Walkenom, znanstvenofantastična drama Brainstorm, je na velika platna prišel postumno.

Nataliejina smrt je ena najtrdovratnejših "nepojasnjenih" zgodb Hollwooda. Čeprav je mrtvaški oglednik takrat presodil, da je šlo za nesrečo, šerif pa primer razglasil za zaključen, se govorice, da se nekateri deli zgodbe preprosto "ne ujemajo", nikoli niso povsem polegli. Sestra pokojnice Lana Wood in kapitan jahte, na kateri se je igralka zabavala s svojim možem, igralcem Robertom Wagnerjem, si zato - za zdaj še neuspešno - prizadevata za ponovno odprtje primera.

Lana Wood je za CNN povedala, da je prepričana, da se je pred nesrečo na krovu dogajal oster prepir med zakoncema, obenem pa poudarila, da noče namigovati na umor. "Rada bi samo, da pride resnica na dan, celo zgodbo, to je vse."

Kapitan nesrečne jahte The Splendour Dennis Davern je dolgoletno tišino prekinil že septembra, ko je izšla njegova knjiga Goodbye Natalie, Goodbye Splendour. Tudi on je mnenja, da je bila igralkina smrt na neki način posledica prepira z možem.

Natalie Wood, sicer rojena Natalia Zacharenko (njena starša sta bila ruska priseljenca), je zaslovela kot neznosno ljubka otroška igralka - svet jo je opazil v Čudežu na 34. ulici (1947) in še kot otrok je nastopila v več kot dvajsetih filmih (celo Orson Welles, s katerim sta igrala v Tomorrow Is Forever, je izjavil, da je "bila tako dobra, da je bilo kar srhljivo"). Prehod med "odrasle" igralce ji je uspel z (danes kultno) zgodbo o najstniškem uporništvu - gre seveda za Upornika brez razloga, v katerem je nastopila z Jamesom Deanom. Še preden je končala srednjo šolo, je nastopila v vesternu Johna Forda The Searchers. Po komercialnem polomu s filmom All the Fine Young Cannibals je njeno kariero rešila vloga od ljubezni zlomljenega dekleta ob Warrenu Beattyju v Razkošju v travi (1961), ki ji je prislužila nominacije za oskarja, zlati globus in bafto. Istega leta jo je "doletela" še Zgodba z Zahodne strani, ki je bila tako komercialno kot kritiško silna uspešnica. Tretjo nominacijo za oskarja ji je prinesel film Love with the Proper Stranger (1964).

Usodna ljubezen
Z Robertom Wagnerjem (njegov uspeh se je začel na televiziji, s serijama It Takes a Thief in Hart to Hart) se je poročila leta 1957, se od njega ločila leta 1962 in ga zopet vzela deset let pozneje. Spoznala ga je, ko je imela deset let, on pa 18 - videla ga je na hodniku studia 20th Century Fox in svoji materi šepnila, da je to moški, s katerim se bo poročila. Na prvi zmenek sta šla na njen 18. rojstni dan in že leto pozneje sta bila (prvič) poročena.

Zakonca sta pogosto izplula z jahto; tistega usodnega dne leta 1981 se jima je na krovu pridružil tudi Nataliejin soigralec Christopher Walken. Takrat sta namreč skupaj snemala Brainstorm in v Hollywoodu je vršalo od govoric, da je Wagner na Walkena ljubosumen. Walken ni o igralkini smrti nikoli javno spregovoril, in policija pravi, da je videl samo dogodke, ki so vodili do prepira med zakoncema.

Dve različici zgodbe
Wagner se na najnovejši razvoj dogodkov še ni odzval, je pa v svoji (prav tako lanski) knjigi priznal, da je bil resnično ljubosumen in da je takrat v jezi razbil steklenico. Kapitan Davern, ki v svoji knjigi policijo obtožuje površne preiskave, je prepričan, da so na eno oko zamižali prav na Wagnerjevo prošnjo. Po "incidentu" s steklenico na krovu je Wagner ženi sledil v kabino, kjer sta se še vedno prepirala, in nato nazaj na krov, piše Davern. Sam je baje iz zadrege povišal glasnost radia (da ju ne bi slišal), a je iz njune telesne govorice na palubi lahko sklepal, da se še pričkata. Malo pozneje je do njega prišel razburjeni Wagner, češ da ne najde žene; kapitan ga je skušal pomiriti s teorijo, da si je šla na samo hladit jezo.

Wagner v svoji knjigi še drugače: trdi, da je po prepiru na krovu (prisotni so bili vsi trije)Natalie odvihrala v svojo sobo, moška pa sta ostala na krovu in se skušala umiriti. Pozneje je ugotovil, da ni žene nikjer, in sklepal, da je odveslala na kopno (manjkal je tudi gumijasti čoln).

Marsikdo se je takrat spraševal, zakaj je Wagner policijo obvestil razmeroma pozno, šele ob pol dveh zjutraj. Obalni straži je takrat rekel, da "njegova žena najbrž samo skače po zabavah na drugih ladjah; taka pač je" in da ne bi rad, da vse skupaj pride v javnost.

Nedramatična resnica?
Nataliejino telo so našli kak kilometer in pol od jahte. Uradna zgodba je, da jo je zbudil zvok rešilnega čolna, ki je udarjal ob bok ladje. Ko ga je šla pritrdit, ji je zdrsnilo in padla je v vodo. Čolniček so prav tako našli v bližini - najbrž se ga je nekaj časa oklepala, nato pa so jo valovi od njega ločili. Ker je bila zelo drobne postave, so jo pod vodo najbrž zvlekla premočena oblačila. Avtopsija je pokazala, da je imela po telesu več modric, med drugim tudi udarec na obrazu; policija verjame, da jih je dobila med padcem z ladje in premetavanjem po morju.

Sestra namiguje na nenameren uboj
"Moja sestra ni znala plavati, na kako zabavo na drugi ladji pa ne bi nikoli šla v spalni srajci, kakor so jo našli," pravi Lana, ki povsem verjame Davernovi zgodbi, saj je bil kapitan tesen družinski prijatelj. Ko jo je novica o sestrini smrti dosegla, je nemudoma odhitela k njej domov, kjer je v spalnici na postelji našla jokajočega Wagnerja. "Dvignil je obraz k meni in zašepetal: 'Nesreča je bila, moraš mi verjeti, da je bila nesreča.' Mislim, da R. J. nikoli ni prebolel Nataliejine smrti. Bila je ljubezen njegovega življenja."