Zdaj že dobro znana potegavščina lažnega kandidata za predsednika države Arturja Šterna se bo ta teden uresničila še v obliki, kateri je bila namenjena od vsega začetka, dokumentarnem filmu Gola resnica. Po zgledu znanih dokumentarnih filmov, ki so se v zadnjih letih pojavljali v kinematografih, režiser Anzeljc je na primer spomnil na Sacha Barona Cohena in Michaela Moora, je ekipa pripravila svojevrsten eksperiment, v katerega je zajela vso Slovenijo. A brez skrbi, pravi glas na začetku filma, življenje samo je en velik eksperiment.

V uvodnem delu filma dobi gledalec možnost, da izbere lažjo pot in zapusti dvorano ter mirno nadaljuje svoje življenje, ali pa težjo pot gole resnice, zaradi katere njegovo življenje ne bo več takšno, kot je bilo. Tistim pogumnežem, ki ostanejo v dvorani, čestitajo, in zgodba o tem, kaj vse so mediji pripravljeni sprejeti in prikazati za čim večjo gledanost novic in kako to sprejema javno mnenje, se začne.

12-članska ekipa, ki je stala za potegavščino, sprva sicer ni bila prepričana, ali bo lažna kandidatura Arturja Šterna sploh prinesla želen odziv javnosti. A kmalu se je izkazalo, da so bile skrbi odveč. Kot je povedal Franci Kek, je k medijski odzivnosti gotovo pripomogel tudi avgustovski čas "kislih kumaric", aktualnost samih priprav na predsedniške volitve, pa tudi Šternova ekstravagantna pojava in ni bilo treba dosti, da so mediji zagrabili vabo.

S kamero za novinarskimi reakcijami
Prvi del filma torej sestavlja sledenje Šternovi lažni predsedniški kandidaturi, od njenega začetka, pa vse do razkrinkanja in odziv medijev na njegove neobičajne in provokativne tiskovne konference, ki jih je posebej začinila prisotnost Jasmine Ržen. Kek in Anzeljc sta opazovala, kako se novinarji odzovejo na Šternove izjave. Pri tem sta opazila, da so vendarle bolj ali manj objavljali zgolj to, kar je bilo, in ničesar več, čeprav ima Kek iz lastnega političnega udejstvovanja nekoliko drugačne izkušnje. Kot je pojasnil, je navajen, da je novicam vedno dodanega še kaj več.

Kot je na prvi projekciji filma povedal Kek, so morali zelo paziti, da ni prišlo do kakšnih napak in da je projekt ostal skrit do končnega razkritja, saj bi se v nasprotnem primeru celoten eksperiment neuspešno končal. O njem niso smeli člani ekipe povedati niti prijateljem in najbližjim, čeprav so se nekateri do neke mere 'prekršlili', saj bi ga sicer, kot je pojasnil Štern, imeli njegovi domači za še "bolj norega".

Kek: Skrita kamera mi vzame vedno več časa
Del filma sestavlja Kekova nepogrešljiva skrita kamera, ki preverja, kako hitro verjamejo ljudje neresničnim dogodkom, zlasti, če so te podkrepljene s ponarejenimi časopisnimi članki. Ste se kdaj vprašali, kako to, da Kek po teh letih še vedno uspešno najde protagoniste za svojo skrito kamero in ga ljudje še vedno ne prepoznajo? Kot je za MMC povedal Kek, je sčasoma vsekakor postalo težje najti posnetke, ki jih lahko nato tudi uporabi. "Anketiranje" mu vzame precej več časa, kot včasih, saj je na koncu primernih sogovornikov le nekaj več kot 10 odstotkov.

Film, ki prikazuje obe strani
V dokumentarcu se prepleta še interaktivno zasnovan segment, ki raziskuje, kako ljudje dojemajo realnost in koliko so naše misli sploh sposobne dojeti resničnost. Avtorji filma se sprašujejo, ali je res potrebno, da na primer dnevna poročila vsak dan trajajo eno uro. Se res zgodi toliko pomembnih dogodkov? Vojko Anzeljc je to preveril tako, da je povsem odklopil spremljanje kakršnih koli medijev in se zanašal le na informacije, ki jih je dobil od svojih prijateljev. Izkazalo se je, da je s pomembnim dogajanjem kljub temu na tekočem, do njega pa je prišla precej bolj razredčena množica informacij. "Film ni narejen tako, da obtožuje, ampak prikazuje, in sicer prikazuje obe strani," pravi režiser, ki je prepričan, da je enaka krivda tako pri tistih, ki "potegujejo" kot pri tistih, ki se pustijo "potegniti."

Kako naj ljudje čim bolj objektivno spremljajo dogajanje okoli nas in iz njega izluščijo tisto pravo, golo resnico? Kek svetuje, naj ljudje spremljajo, naj bodo pozorni, kaj se dogaja okoli njih, da oblast ne bo z njimi počela, kar se ji zahoče.

Po krivem spregledan igralski talent
V filmu nastopa tudi Sašo Djukić, morda najbolj poznan kot Mama Manka, ki je upodobil svingerja, nekdanjega zapornika in protikadilskega inšpektorja, Kek je igralca opisal kot enega najbolj neizkoriščenih igralskih talentov pri nas. Snemalno ekipo sestavljajo direktor fotografije Miha Tozon, Miha Čelar in Luka Karničnik.

Kot nam je povedal Anzeljc, so bili stroški za celoten filmski projekt približno 300.000 evrov, poleg produkcijske skupine Mangart, pa je nastal v sodelovanju s Filmskim skladom. Slednji je prispeval za povečavo filma za predvajanje v kinematografih, kjer se bo začel film vrteti 26. februarja.

M. K.